Skoči na vsebino

NOVICA

Vsako prošnjo za mednarodno zaščito obravnavamo individualno in pri tem upoštevamo vse osebne okoliščine prosilca

V zadnjih dneh smo na Ministrstvu za notranje zadeve soočeni z očitki, povezanimi z reševanjem prošenj za mednarodno zaščito turških državljanov. Zato objavljamo naslednje pojasnilo.

Konkretnih postopkov priznanja mednarodne zaščite na MNZ ne moremo komentirati zaradi varovanja osebnih podatkov. Na splošno pa lahko pojasnimo, da MNZ kot pristojni organ vsako prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo v Republiki Sloveniji, obravnava v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ki je skladen z veljavno zakonodajo EU in mednarodnimi konvencijami. V vsakem primeru prošnje za mednarodno zaščito obravnavamo individualno in pri tem upoštevamo in presojamo vse osebne okoliščine konkretnega prosilca. Dolžnost vsakega prosilca za mednarodno zaščito je, da v postopku čimbolj izčrpno in po resnici navede vse razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Vsi prosilci so v skladu z 21. členom ZMZ pozvani k predložitvi vse dokumentacije in vseh razpoložljivih dokazov, s katerimi utemeljujejo svojo prošnjo, če jih imajo. Poudariti moramo, da večina prosilcev nima listinskih dokazov za svoje trditve in da to samo po sebi še ne pomeni, da bo njihova prošnja zavrnjena. V takem primeru presojamo, ali je prosilec v postopku podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov. V tem primeru se utemeljenost prosilčevih razlogov za priznanje mednarodne zaščite presoja izključno na podlagi njegovih izjav, in sicer tako, da se najprej presoja t. i notranja skladnost prosilčevih izjav, t. j njihova medsebojna skladnost, verodostojnost in verjetnost, nato pa še t. i zunanja skladnost, v sklopu katere se izjave posameznega prosilca, ki so v postopku ocenjene kot skladne in verodostojne, primerjajo z aktualnimi, relevantnimi, verodostojnimi in dostopnimi informacijami o izvorni državi. Informacije o izvorni državi morajo torej biti povezane z razlogi, ki jih prosilec navaja. 

 

V ministrstvu ostro zavračamo očitke, da so bile prošnje za mednarodno zaščito, ki so jih v Republiki Sloveniji vložili državljani Turčije, zavrnjene zaradi zunanjepolitičnih odnosov Republike Slovenije s Turčijo. Prošnje državljanov Turčije so obravnavane enako kot vse druge, skladno z zakonodajo ter standardi in pravili stroke, ki so uveljavljeni v vseh državah EU. Od poskusa državnega udara v Turčiji (15. 7. 2016 ) do 31. 12. 2016 je prošnjo za mednarodno zaščito vložilo 60 oseb iz Turčije, v letu 2017 102 osebi iz Turčije in v letu 2018 (do 28. 2. 2018) 19 prosilcev iz Turčije. Od skupno 181 vloženih prošenj za mednarodno zaščito po poskusu državnega udara je bilo 109 postopkov ustavljenih, ker so prosilci samovoljno zapustili azilni dom, 27 prošenj je bilo zavrženih, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je za njihovo obravnavo odgovorna druga država članica EU, 11 prošenj je bilo zavrnjenih. V tem času smo status mednarodne zaščite priznali petim turškim državljanom, 29 postopkov pa je še nerešenih. To pomeni, da je bilo ugodeno 45 % prošenj državljanov Turčije, ki so bile v tem času vsebinsko obravnavane. Zaradi očitkov, da se v drugih državah EU o prošnjah državljanov Turčije odloča drugače kot v Republiki Sloveniji, pa pojasnjujemo, da navedeno ne drži, saj je bil na ravni EU od septembra 2016 do avgusta 2017 delež ugodenih prošenj državljanov Turčije v povprečju 20 %, od septembra 2017 do januarja 2018 pa se je delež ugodenih prošenj državljanom Turčije povečal na okoli 43 %. Hkrati se je na ravni EU od septembra 2016 povečeval delež prošenj državljanov Turčije, ki so bile v obravnavi več kot šest mesecev. Podatki so javno dostopni na spletni strani Evropskega azilnega podpornega urada (EASO). Na podlagi teh podatkov je torej jasno, da so statistični podatki o obravnavi prošenj državljanov Turčije v Republiki Sloveniji primerljivi s podatki na ravni EU.

 

Pri tem pa je treba poudariti, da zgolj dejstvo, da je prosilec državljan Turčije (kar velja tudi za druge države), še ne pomeni, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kot tudi, da vsi državljani Turčije kot razlog za priznanje mednarodne zaščite ne uveljavljajo pripadnosti t. i gülenističnemu gibanju. 

 

Turčija je bila z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav, ki ga je februarja 2016 izdala Vlada Republike Slovenije, določena kot varna izvorna država. Vendar pa poudarjamo, tudi če je država določena za varno izvorno državo, se v skladu z 62. členom ZMZ lahko za prosilca, ki je državljan te države, ne šteje za varno izvorno državo. In sicer če izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Do sedaj nobena prošnja za priznanje mednarodne zaščite, vložena s strani državljana Turčije, ni bila zavrnjena na podlagi uporabe koncepta varne izvorne države.

 

Naj na koncu še dodamo, da ima oseba zoper odločitev ministrstva v zvezi z njegovo prošnjo o mednarodni zaščiti na voljo vsa pravna sredstva.