Skoči na vsebino

NOVICA

Odziv MNZ na poročilo »US Department of State«

Ministrstvo za notranje zadeve je preučilo poročilo, ki ga je pripravilo »US Department of State« o praksi glede človekovih pravic v Republiki Sloveniji za leto 2007. Glede na posamezna področja, ki so omenjena v poročilu, se odzivamo z naslednjim odgovorom:

Spoštovanje osebne nedotakljivosti
Na Ministrstvu za notranje zadeve se ne strinjamo z uvrstitvijo dogodkov v Ambrusu pod točko mučenja ali drugo kruto, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje, saj v tem primeru ni šlo za mučenje kot ga opredeljuje konvencija.

 

Pisno obveščanje o pravicah pridržane osebe
Glede seznanitve pridržane osebe z njenimi pravicami ne drži navedba v poročilu, da morajo biti osebe pisno obveščene o svojih pravicah v roku 48 ur, temveč je zakonski rok 6 ur.

 

Postopek mednarodne zaščite
Republika Slovenija v celoti spoštuje ratificirane mednarodne obveznosti s področja azila. Od leta 1999 se je zaščita osebam, ki so izkazale utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, priznavala na podlagi Zakona o azilu, ki je bil do leta 2006 nekajkrat noveliran zaradi približevanja Republike Slovenije Evropski uniji, kasneje pa tudi zaradi prenašanja zakonodaje Evropske unije s področja azila v nacionalno zakonodajo. Republika Slovenija zaščito v celoti nudi tudi v praksi in ne le na zakonodajni ravni.

 

V letu 2007 je v Republiki Sloveniji za azil zaprosilo 434 oseb, devetim prošnjam je bilo ugodeno, pri čemer pojasnjujemo, da je bil dvema osebama priznan azil iz razlogov po Ženevski konvenciji, sedmim osebam pa t. i subsidiarna oblika zaščite.

 

Pojem začasne zaščite se v Republiki Sloveniji nanaša izključno na množično zaščito oseb, kot to izhaja iz zakonodaje Evropske unije. Osebam, ki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca po Ženevski konvenciji ali pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite in bi bilo njihovo življenje v matični državi lahko resno ogroženo, se zaradi spoštovanja načela nevračanja lahko prizna t. i dovolitev zadrževanja na podlagi zakona, ki ureja področje tujcev.

 

Glede t. i policijskega postopka iz novele Zakona o azilu iz leta 2006 pojasnjujemo, da določba nikakor ni dajala pooblastil policiji za zavrnitev prošenj za azil, saj je zakon izrecno določal, da policija nima pooblastil za odločanje v azilnem postopku. Določba se v praksi nikoli ni izvajala, saj je bilo - še preden je novela zakona stopila v veljavo - zadržano njeno izvajanje s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki o zadevi še ni odločilo.

 

Z novelo Zakona o azilu iz leta 2006 zaposlovanje beguncev ni bilo omejeno, saj so begunci v Republiki Sloveniji glede pravic, ki izhajajo iz zaposlovanja, izenačeni z državljani Republike Slovenije. Novela je uredila zaposlovanje prosilcev za azil tako, da je pravico do dela omogočila tistim prosilcem za azil, ki v enem letu od uvedbe postopka še niso prejeli odločitve o svoji prošnji.

 

Ustavno sodišče Republike Slovenije do sedaj še ni sprejelo nobene odločitve, ki bi prosilcem za azil omogočala, da spremenijo svoje razloge, če so se njihove okoliščine bistveno spremenile. Odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz decembra 2006 se nanaša na vlaganje ponovnih prošenj za azil, po že pravnomočno končanem postopku priznanja azila v Republiki Sloveniji. Ker je zakon določal, da se ponovna prošnja lahko vloži le v primeru bistveno spremenjenih okoliščin, ki so nastale po sprejemu odločitve v predhodnem azilnem postopku, je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da mora pristojni organ v primeru, da prosilec v ponovni prošnji navaja okoliščine, ki so nastale pred vložitvijo predhodne prošnje, te okoliščine upoštevati pri sprejemu odločitve oziroma se do njih opredeliti, kar v praksi dejansko ni pomenilo nič novega.

 

Odločno zavračamo trditve iz poročila, da prosilci o svojih pravicah oziroma konkretno o pravici do pritožbe niso obveščeni. Sestavni del postopka sprejema prošnje za azil je namreč tudi informiranje vsakega posameznega prosilca o njihovih pravicah in dolžnostih, o čemer so prosilci informirani pisno in sicer z brošuro, ki je napisana v jeziku, ki ga razumejo, nato pa še ustno – prav tako v jeziku, ki ga razumejo. Vsi prosilci so tudi poučeni, da se jim lahko njihove pravice in dolžnosti dodatno pojasnijo.

 

Vlada Republike Slovenije gibanja beguncem ne omejuje, prosilcem za azil pa je gibanje lahko omejeno iz razlogov, ki izhajajo iz zakona in za čas, ki ga določa zakon, pri čemer jim je zagotovljeno hitro in učinkovito sodno varstvo.

 

Zavračamo tudi vse očitke glede zniževanja standardov na področju azila po Zakonu o mednarodni zaščiti, ki je stopil v veljavo 4. 1. 2008 in ne 21. 12. 2007. Vsa postopkovna jamstva v postopku mednarodne zaščite, kot se azilni postopek po novem imenuje, so ostala enaka kot prej, razlogi za izvajanje pospešenega postopka pa imajo podlago v direktivah EU, pri čemer je zoper vse prošnje, obravnavane v pospešenem postopku, dovoljeno sodno varstvo, ki zadrži izvršitev odločitve.


Osebe, ki si niso uredile statusa v Republiki Sloveniji po njeni osamosvojitvi
Kot je bilo že pojasnjeno v odzivu Ministrstva za notranje zadeve na poročilo »US Department of State« za leto 2006, je morala Republika Slovenija leta 1991 kot novonastala država urediti svoje državljansko telo, zato je v okviru osamosvojitvene zakonodaje sprejela tudi Zakon o državljanstvu Republike Slovenije in Zakon o tujcih. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije je v svojem 40. členu omogočil pridobitev državljanstva Republike Slovenije pod izredno ugodnimi naturalizacijskimi pogoji, pravzaprav je bil edini pogoj za pridobitev državljanstva prijavljeno stalno prebivališče na območju Republike Slovenije na dan 23. 12. 1990 (plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti). Na podlagi določb omenjenega člena je državljanstvo Republike Slovenije pridobilo 171.132 državljanov držav naslednic nekdanje SFRJ, kar je v tistem obdobju predstavljajo približno 10 % prebivalstva Republike Slovenije, pri tem pa so vsi obdržali tudi prejšnje državljanstvo.

 

Kdor ni zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije, je lahko pridobil dovoljenje za prebivanje na podlagi določb Zakona o tujcih. Država je namreč za tiste, ki se niso odločili zaprositi za državljanstvo nove države, povsem legitimno in nediskriminatorno uveljavila dolžnost pridobitve dovoljenja za prebivanje. Ta zakonodaja pa je bila že leta 1991 primerljiva z zakonodajo drugih držav. Državljani držav naslednic nekdanje SFRJ, ki niso zaprosili za državljanstvo in si tudi niso pridobili dovoljenja za prebivanje, so ostali brez statusa, na katerega bi se lahko vezala prijava prebivališča, zato so bili preneseni v ustrezno evidenco – evidenco tujcev brez urejenega statusa. Za tiste državljane naslednic SFRJ, ki niso pridobili niti državljanstva RS niti dovoljenja za prebivanje po Zakonu o tujcih, je torej s 26. 2. 1992 veljalo, da so tujci brez urejenega statusa (brez dovoljenja za prebivanje na območju države). S tem dnem je vsem državljanom držav naslednic SFRJ prenehala prijava stalnega prebivališča. S prenosom pa tem državljanom niso bile kršene temeljne človekove pravice, še najmanj pa jim je bila kršena pravica do pokojnine ali do izobraževanja. Pravica do pokojnine je namreč pravica, ki izhaja iz dela in je odvisna od višine vplačanih prispevkov, nanjo pa ne vplivata ne državljanstvo niti prijavljeno prebivališče. Tudi zakonodaja, ki ureja osnovnošolsko izobraževanje, zagotavlja tujcem osnovnošolsko izobraževanje pod enakimi pogoji kot to velja za državljane Republike Slovenije.

 

Glede na navedeno je ponovno potrebno poudariti, da je šlo v letu 1991 za enkraten zgodovinski dogodek nastanka nove države in je bilo treba kot element državnosti novega subjekta mednarodnega prava vzpostaviti državljansko telo ter na drugi strani urediti status tujcev, med njimi tudi oseb, ki kot državljani drugih republik SFRJ s stalnim prebivališčem v Sloveniji niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije. Seveda pa je vsak tujec dolžan urediti svoj status v državi, katere državljanske pripadnosti nima. Zahteva vsake države po ureditvi statusa tujcev, ki živijo ali prihajajo na njeno ozemlje, je vedno legitimna, tudi v smislu zagotavljanja njene varnosti.

 

Vendar pa se je država zavedala kočljivega položaja oseb, ki si niso uredile statusa, so pa v državi prebivale. Iz podatkov registra stalnega prebivalstva je bilo namreč ugotovljeno, da si 18.305 državljanov držav naslednic SFRJ ni uredilo statusa, zato je bil leta 1999 sprejet Zakon o urejanju statusa državljanov držav naslednic nekdanje SFRJ (ZUSDDD), ki je omogočil pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji pod novimi, ugodnejšimi pogoji, kot jih je za obdobje po 26. 2. 1992 določal Zakon o tujcih. Edini pogoj za pridobitev dovoljenja po tem zakonu je bil, da so v Republiki Sloveniji dejansko živeli od 23. 12. 1990 oziroma od 25. 6. 1991 dalje. Na podlagi tega zakona je dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji pridobilo več kot 12.000 državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ.

 

Leta 2002 je bil sprejet tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki je v prehodni določbi 19. člena ponovno omogočil pridobitev državljanstva Republike Slovenije pod olajšanimi pogoji za vse tujce, ki so bili stalni prebivalci Republike Slovenije na dan 23. 12. 1990 in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi neprekinjeno živijo. Rok za vložitev prošnje na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije je potekel 29. 11. 2003, vloženih je bilo 2.959 prošenj, do 31. 12. 2007 pa je bilo na podlagi navedene določbe 1.752 tujcev sprejetih v državljanstvo RS.

 

Državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ je bilo doslej ponujenih veliko možnosti, da uredijo svoj status v Republiki Sloveniji. Iz uradnih evidenc tudi izhaja, da si je večina teh oseb uredila svoj status in brez težav živi v Republiki Sloveniji. Dodati je tudi treba, da so bili prebivalci Slovenije iz drugih republik SFRJ ob osamosvojitvi Republike Slovenije na primeren način, npr. preko sredstev javnega obveščanja in preko obvestil – plakatov, ki so bili izobešeni na lokacijah organov za notranje zadeve po posameznih občinah, ponekod pa celo osebno pisno, obveščeni o tem, da je potrebno bodisi zaprositi za državljanstvo novo nastale države bodisi ustrezno urediti status tujca v njej. Kljub temu, da si določeno število oseb tega statusa ni uredilo, kar je postalo razvidno ob prenosu iz enega v drugi register, je država tolerirala njihovo nezakonito bivanje na območju Republike Slovenije.

 

Pristop, ki ga je Republika Slovenija izbrala za reševanje nasledstva, kot kompleksnega in občutljivega vprašanja in je bilo novost tudi za vso Evropo, so pozitivno ocenile tudi svetovne organizacije, pristojne za to problematiko. 1. 12. 1993 so strokovnjaki Odbora za narodnosti pri Svetu Evrope na mednarodnem seminarju v Ljubljani potrdili, da je slovensko reševanje tega vprašanja v popolnem soglasju z vsemi standardi, ki zadevajo urejanje državljanstva v državah naslednicah. Podobno se je zgodilo leta 1995 v Ženevi, ko je Odbor ZN za človekove pravice razpravljal o prvem slovenskem poročilu o spoštovanju človekovih pravic in ga sprejel brez pripomb, in v New Yorku, ko je šesti odbor Generalne skupščine ZN verificiral in potrdil skladnost slovenske zakonodaje z mednarodnimi standardi.

 

Republika Slovenija je v sodelovanju z vsemi vejami oblasti ves čas dopolnjevala zakonodajo na tem področju, pri čemer se je ravnala po evropskih pravnih zgledih. Ti vključujejo določbe Evropske konvencije o narodnosti, ki je eden najbolj naprednih inštrumentov na tem področju. To konvencijo je Svet Evrope sprejel šele leta 1997, torej šest let po uvedbi slovenske zakonodaje na tem področju. Slovenija je že pred tem vgradila v svojo zakonodajo načela, ki jih je konvencija uvedla v svojem 6. poglavju in ureja državljanstvo v primeru nasledstva. Slovenska zakonodaja dosledno spoštuje eno bistvenih načel tega poglavja, to je načelo posameznikove svobodne volje in odločitve.

 

Ponovno je potrebno opozoriti na dejstvo, da prenos iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev, ki je stigmatiziran kot »izbris« in naj bi tem osebam odvzel pravice do uveljavljanja državljanskih, političnih, ekonomskih in socialnih pravic, ni vzrok za njihov položaj po 26. 2. 1992. Vzrok za njihovo situacijo je dejstvo, da si kot državljani druge države niso pridobili dovoljenja za stalno prebivanje. Tako obstaja vzročna zveza med nepridobitvijo dovoljenja za prebivanje tujca v državi in njihovo situacijo, ne pa med ravnanjem države, ki je uskladila evidence. Ker si osebe dovoljenja za prebivanje niso pridobile, prenos iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev brez urejenega statusa ni mogel predstavljati kršitve, pač pa je šlo za vzpostavitev dejanskega stanja, kot posledica osamosvojitve in uveljavitve Zakona o tujcih.

 

Glede tožbe, ki je bila v letu 2007 vložena pri ESŠP, je potrebno poudariti, da ni res, da bi pritožnikom ekonomske oziroma socialne pravice ne bile priznane zaradi tega, ker so bili preneseni v evidenco tujcev, pač pa iz drugih vzrokov, ki jih je Vlada Republike Slovenije v svojem odgovoru na tožbo podrobno pojasnila in so na kratko opisani v prejšnjem odstavku. Posebej glede vprašanja, ali je bila tem osebam kršena pravica do uveljavljanja pokojnine, Republika Slovenija poudarja, da je pravica do pokojnine nezastarljiva in neodtujljiva. Vsak posameznik ima možnost uveljavljati pravico do pokojnine, če izpolnjuje pogoje za upokojitev, ta pravica pa ni odvisna ne od državljanstva, statusa ali stalnega prebivališča, pač pa je odvisna od vplačanih prispevkov.

 

Za dokončno rešitev tega vprašanja je Vlada Republike Slovenija v letu 2007 pripravila nov predlog Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Predlog zakona med drugim določa, katerim državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki so v Republiki Sloveniji že pridobili dovoljenje za stalno prebivanje, bi dovoljenje veljalo tudi za nazaj in od kdaj. Ureja tudi izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za tiste državljane drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji doslej še niso pridobili, in veljavnost dovoljenja. Predlog zakona nadalje ureja, kdaj je izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in katere odsotnosti iz Republike Slovenije tega pogoja ne prekinejo.

 

Vlada Republike Slovenije ocenjuje, da je ustavni zakon prava rešitev za urejanje vprašanja oseb, ki si niso uredile statusa v Republiki Sloveniji po letu 1992, saj bi s tem celovito uredili problematiko, zaradi katere je bila doslej sprejeta že vrsta zakonov, ki naj bi omogočili posamezne rešitve. Še posebej, glede na to, da predlog Ustavnega zakona dopolnjuje 13. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ta je določal, da so državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in so tukaj tudi dejansko živeli, v pravicah in dolžnostih izenačeni z državljani Republike Slovenije (razen nakupa nepremičnin) do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije oziroma do tedaj, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih. Vlada je predlog vložila v parlamentarno proceduro, pristojno delovno telo Državnega zbora Republike Slovenije pa je že pričelo z obravnavo predloga.

 

 

 

Področje trgovine z ljudmi
Zaradi časovnega odmika je prišlo do manjših sprememb v navajanju statistike kaznivih dejanj obravnavanih s strani Policije v povezavi s trgovino z ljudmi za leto 2007:

Kaznivo dejanje

Število kazenskih ovadb na ODT

Število poročil na ODT

Število osumljenih oseb

K. d. posledica organiziranega kriminala

Število oškodovanih oseb

Trgovina z ljudmi

387.a člen KZ

 

2

 

3

 

2

 

 

 

1

Spravljanje v suženjsko razmerje

387. člen KZ

 

5

 

2

 

6

 

 

 

5

Zloraba prostitucije   

185. člen KZ

 

4

 

 

7

 

 

 

3

SKUPAJ

11

5

15

 

9

Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države

311. člen KZ

 

195

 

31

 

296

 

 

 

 

Raziskava Mirovnega inštituta je na podlagi Akcijskega načrta za leto 2007 financirana s strani Vlade Republike Slovenije in je bila predstavljena jeseni 2007, in ne leta 2006 kot je navedeno v poročilu. Programa "Vijolica" in "Cap" nista financirana s strani Vlade Republike Slovenije, ampak gre za samostojna programa nevladnih organizacij. Vlada Republike Slovenije (konkretno Ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve) preko vsakoletnih javnih razpisov financira program "Oskrbe žrtev trgovine z ljudmi" (približno 75.000 EUR letno). Prav tako je financiran program PATS, ki se nanaša na azilne postopke, in sicer približno 21.000 EUR letno. Program PATS izvajata nevladni organizaciji Ključ in Slovenska filantropija v Azilnem domu na Viču.