Skoči na vsebino

NOVICA

Odziv MNZ - Za rešitev vprašanja oseb, ki si niso uredile statusa v Sloveniji, primeren ustavni zakon

Ministrstvo za notranje zadeve se je glede oseb, ki jim je prenehala prijava stalnega prebivališča zaradi uveljavitve določb 81. člena Zakona o tujcih iz leta 1991, že večkrat odzvalo in pojasnilo, da so to osebe, ki bi si po osamosvojitvi Republike Slovenije morale urediti status, ki bi jim omogočal prijavo prebivališča v Republiki Sloveniji.

Osebam, ki so bile prenesene iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev, je bilo od leta 1992 dalje ponujenih precej možnosti za ureditev statusa. Če na kratko povzamemo: že leta 1991 je 40. člen Zakon o državljanstvu Republike Slovenije omogočil pridobitev državljanstva nove države pod zelo ugodnimi pogoji – izpolnitev obrazca vloge, plačilo takratnih 440,00 tolarjev takse in prijavljeno stalno prebivališča na dan plebiscita 23. 12. 1990. Ko je leta 1999 Ustavno sodišče ugotovilo, da so določbe 81. člena Zakona o tujcih, ki je bil sprejet leta 1991, v nasprotju z ustavo, je bil sprejet Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), ki je vsem, ki niso želeli zaprositi za državljanstvo Republike Slovenije, omogočal pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje pod bistveno olajšanimi pogoji, kot jih je določal Zakon o tujcih. Leta 2002 je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki je v prehodni določbi 19. člena ponovno omogočil pridobitev državljanstva Republike Slovenije pod olajšanimi pogoji za vse tujce, ki so bili stalni prebivalci Republike Slovenije na dan 23. 12. 1990 in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi neprekinjeno živijo. Od odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 pa je ponovno odprt rok za vlaganje prošenj za ureditev tujskega statusa na podlagi Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Seveda pa je nujno aktivno sodelovanje posameznika, saj je treba spoštovati pravico oziroma voljo vsakogar, da se izjavi o tem, kakšen status si bo uredil. V nasprotnem primeru bi bila tudi odločba, izdana brez zahteve stranke, nična, poleg tega pa se za vse osebe, ki so bile prenesene v register tujcev, niti ne ve, kje prebivajo oziroma ali sploh še prebivajo v Republiki Sloveniji.

 

Po mnenju Ministrstva za notranje zadeve je predlagani Ustavni zakon o dopolnitvi Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki ga je Vlada RS vložila v parlamentarno proceduro, edina možna rešitev za dokončno in celovito ureditev problematike, zaradi katere je bila doslej sprejeta že vrsta zakonov, ki naj bi omogočili posamezne rešitve. Poudariti je treba, da 8. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28 Ministrstvu za notranje zadeve nalaga, da po uradni dolžnosti izda dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja za nazaj tistim državljanom bivših republik nekdanje SFRJ, ki so že pridobili dovoljenje za stalno prebivanje po ZUSDDD ali po Zakonu o tujcih. Pred izdajo dopolnilne odločbe pa je treba ugotoviti, ali posameznik izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Brez volje posameznika, ki jo izrazi z vložitvijo vloge, statusa ni mogoče urediti in podeliti. Navedeno odločbo je treba razumeti tako, da se vsem, ki jim je 26. 2. 1992 zaradi začetka veljavnosti določb takratnega Zakona o tujcih prenehala prijava stalnega prebivališča, ne prizna avtomatično, temveč je potrebna individualna obravnava, ki pomeni ugotavljanje dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990 in kasneje za vsakega posameznika posebej, kar predlog ustavnega zakona tudi določa.

 

Glede očitkov o javni predstavitvi mnenj pa je treba pojasniti, da omenjeno javno predstavitev sklicuje predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, kar izhaja iz sklepa Ustavne komisije pri Državnem zboru Republike Slovenije in Vlada Republike Slovenije oziroma ministrstvo na odločitev nista vplivala.