Skoči na vsebino

NOVICA

Popoldanski nastop ministrice Katarine Kresal na seji Državnega zbora

Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal je v nadaljevanju razprave o interpelaciji o delu in odgovornosti odgovorila na očitke nekaterih poslancev in poslank. Govor ministrice objavljamo v celoti:

Sama interpelacija in razprava danes v Državnem zboru potrjuje tezo o večnem vračanju enakega. Predlagatelji znova in znova ponavljajo ene in iste netočne informacije in polresnice. Na katero noto zaigrajo je zgolj stvar trenutne politične presoje. Enkrat govorijo o agresorjih, drugič o špekulantih, tretjič o osebah, ki jih sploh ni v Slovenij. Ko se te teze izkažejo za neresnične, posežejo po odškodninah in demagogiji o ogrožanju slovenskih delavcev in izgubi pravic na račun izbrisanih.


Strokovno in pravno so danes stvari jasne. Vi pa še kar citirate mnenja izpred petih ali večih let in manipulirate z imeni strokovnjakov, ki so  jasno in javno obrazložili svoje stališče in razloge za njegovo spremembo.


O tem govori 51 strokovnih in znanstvenih člankov ter pet monografij, ki so samo v zadnjih devetih letih izšli na slovenskem v strokovnem tisku. No, čeprav sem zgornjih stališč vesela, vendarle poudarjam, da tukaj sicer ne sme iti za merjenje moči med profesorji prava. O tem se lahko strokovno razpravlja v strokovnem tisku, vlada v pravni državi pa je dolžna spoštovati sodne odločitve. In o izbrisanih obstaja kar 9 odločb Ustavnega sodišča, ki jasno ugotavlja kršitve človekovih pravic in dostojanstva.


Namerno mešanje pojmov državljanstva na eni ter statusa stalnega prebivalca na drugi strani je star retoričen prijem opozicije.


Naj zato še enkrat ponovim: odločbe urejajo zgolj status stalnega prebivanja za pretekla leta, če je oseba v Sloveniji imela prijavljeno stalno prebivališče na dan 26. 2. 1992 in ima dovoljenje za stalno prebivanje tujca. Nikakor tu ne gre za podelitev državljanstva.


Z izbrisom so državljani bivših republik SFRJ, ki so imeli v Sloveniji urejeno dovoljenje za bivanje in niso zaprosili za slovensko državljanstvo, brez zakonske podlage ali kakršnekoli odločbe izgubili stalno prebivališče. Postali so tujci! Tujci, ki na ozemlju Slovenije bivajo ilegalno in si morajo status tujca šele urediti. Državljanom tretjih držav (npr. Nemčije, Italije, Švice,..), ki so v tistem času tako kot kasneje izbrisani imeli urejeno dovoljene za bivanje, ni bilo v tem oziru potrebno storiti prav nič! Po poteku roka so avtomatično postali tujci s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji.


Zakon o tujcih je namreč določil, da njihova dovoljenja za bivanje, izdana v Socialistični Republiki Sloveniji, veljajo tudi v novoustanovljeni Republiki Sloveniji. Nasprotno pa zakon ni vseboval takšne ureditve za osebe iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki so imele v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Iz tega sledi, da so bili slednji slabše obravnavani kot državljani tretjih držav z dovoljenjem za stalno prebivanje, in s tem diskriminirane, kot je že leta 1999 ugotovilo že Ustavno sodišče. Neureditev prehoda njihovega statusa na enak način, kot je bilo to storjeno v primeru državljanov tretjih držav z dovoljenjem za stalno prebivanje, je povzročilo pravno praznino, zaradi česar je bil Zakon o tujcih ugotovljen za neustavnega.


Trditve, da so bili izbrisani dejansko zgolj »preneseni« iz ene evidenco v drugo, zaradi česar bi se bilo po mnenju predlagateljev interpelacije vprašati, kakšna krivica je bila sploh tu storjena, po cinizmu prekaša zgolj še predlog, da bi se za izbrisane uporabljal birokratsko-formalistični izraz »prenešeni«. Celo več - kot se je izkazalo kasneje, so bili v resnici preneseni iz aktivne v t. i. pasivno ali »mrtvo« evidenco znotraj samega registra stalnega prebivalstva, kar je priznal tudi tedanji državni sekretar na MNZ mag. Slavko Debelak. Tovrsten prenos je povzročil, da ljudje, vključno z otroci, niso imeli možnosti uveljavljanja vrste socialnih, zdravstvenih in izobraževalnih pravic. Tem ljudem so bile odvzete osebne, zdravstvene in študentske izkaznice! Na kratko: izgubili so pravne podlage za eksistenco. V državi, v kateri so imeli urejano stalno bivanje, mnogi med njimi pa so se v njej tudi rodili in hodili v šolo, so čez noč postali ne samo tujci, ampak ilegalci. Zato so bili nekateri med njimi tudi zaprti v center za odstranjevanje tujcev in/ali izgnani iz države.


Kot kažejo doklumenti iz tistega časa, so imele glede tovrstnih izgonov brez kakršnihkoli odločb pomisleke celo policijske enote, saj so morali iz MNZ poslati izrecno navodilo, da lahko take osebe brez kakršnekoli odločbe privedejo do državne meje in“napotijo” preko meje. Pred sabo imam depešo iz tistega časa!
Mediji so v preteklosti predstavili veliko individualnih zgodb, povezanih s prizori luknjanja oziroma uradne razveljavitve potnih listov ter osebnih izkaznic na občinskih uradih. Predvsem pa nihče izmed prizadetih ni bil obveščen niti o tem, kaj se je zgodilo, in še manj vnaprej opozorjen na to, kaj naj bi domnevno moral storiti.


Trditve, da so bili vsi vnaprej pozvani, da si morajo »urediti status«, češ da je bila ta njihova dolžnost »jasno zapisana v zakonu o tujcih«, so popolnoma izmišljene. Bili so nekateri naknadni pozivi - to je bilo v diskreciji posameznih upravnih enot. Nekatere upravne enote so ljudi dejansko pozvale naj se zglasijo pri njih, ker nimajo več urejenega statusa. Nekatere pa so ta obvestila pošiljala kar na delodajalce ali samske domove. Nekateri posamezniki so šele tedne ali mesece po izbrisu dobili navodilo, da naj si gredo »urediti status tujca« na urad za tujce, vendar šele po izbrisu, ko je bil ta že izvršen. Za mnoge pa je bila ureditev statusa preprosto nemogoča zaradi vojne v Bosni, na Hrvaškem itd., saj od tam niso mogli dobiti zahtevanih dokumentov. Marsikdo med njimi je tako postal apatrid. Človek brez domovine!


Najbolj neverjetna in nesmiselna je obtožba, da so novi podatki o številu izbrisanih politični projekt stranke LDS, ki želi povečati svojo volilno bazo. Z vrnitvijo nekoč nezakonito odvzetega statusa stalnega prebivalca namreč nihče ne dobi volilne pravice na državnozborskih volitvah – to imajo samo državljani. Predlagatelji interpelacije so trditev pospremili celo z nenavadnim izračunom, ki primerja razliko med novimi in starimi podatki o številu izbrisanih ter razliko med številom glasov dveh strank (SDS in SD) na preteklih volitvah. Lahko pa pojasnim kako so strokovne službe prišle do omenjene številke.

Star informacijski sistem upravnih notranjih zadev, ki je bil v preteklosti praktično dograjen k policijskemu informacijskemu sistemu, ni omogočal tako transparentnega pregleda posameznikovih sprememb. V starem sistemu so se vodili podatki o trenutno veljavnem državljanstvu, vsaka sprememba statusa je prekrila prejšnje stanje, zato je  bilo izvajanje statističnih obdelav oz. poizvedb praktično onemogočena, za ohranitev vmesnih stanj pa je bilo potrebno voditi zgodovino vseh sprememb v statusih.

 

V letu 2005 se je zgradil Matični register, v katerega so pričeli na vseh upravnih enotah v RS prenašati podatke iz matičnih knjig, prav tako se je posodobil Register stalnega prebivalstva, v letu 2006 pa se je posodobil tudi Register tujcev. Navedeni registri temeljijo na principu dogodkov, ki se posamezniku zgodijo tekom življenja, zato prinaša vsaka sprememba podatkov posameznika tudi nov dogodek znotraj posameznega registra.

 

Iz navedenega razloga je bila tudi tokratna metodologija pridobljenih podatkov najoptimalnejša, kar jo lahko trenutni informacijski sistem upravnih notranjih zadev, ki združuje navedene registre, ponudi.

 

Statistične podatke je Ministrstvo za notranje zadeve 24. 1. 2009 pridobilo iz Informacijskega sistema upravnih notranjih zadev in sicer iz Registra stalnega prebivalstva, Registra tujcev in Matičnega registra.


Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejstev, da naj bi vse upravne enote podatke iz ročno vodenih evidenc uskladile z računalniško evidenco, smo ob ponovni analizi leta 2009 upoštevali podatke zgolj iz računalniške evidence in ugotovili, da je število oseb, ki jim je prenehala prijava stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji 25.671.


No, če še enkrat pomislim: mogoče pa imate prav. Mogoče pa bo vlada s tem projektom pridobila nove volilce, ampak ne med tujci z urejenim statusom, temveč med tistimi našimi državljani in državljankami, ki jim je mar za pravno državo, za človekovo dostojanstvo, za resnico in argumente. Tistih, ki imajo dovolj izključujoče politike in deljenja prebivalcev Slovenije. Tistih, ki so siti populizma in lažnega patriotizma. Ja, prav mogoče bomo pridobili nove volilce. Ampak ne ustvarjam jih jaz s številkami o izbrisanih, ampak jih ustvarjate vi s svojim ravnanjem in zavajanjem ob tej interpelaciji. Kot sem rekla v uvodu: večine ljudi ne moreš dolgo vleči za nos s poceni populizmom.


Težava predlagateljev interpelacije je morda v tem, da so nova preverjanja, ki so priskrbela realno sliko o sestavi izbrisanih, na laž postavila marsikatero trditev – zlasti pa tisto, da je med izbrisanimi velika skupina srbskih častnikov bivše JLA, ki bodo za svoja dejanja med osamosvojitveno vojno celo nagrajeni.

Nasprotno od teh z dokazi nikoli podkrepljenih trditev, so strokovna preverjanja kategorij izbrisanih pokazala, med njimi kar 5.360 oseb, ki spadajo v starostno skupino do 18 let ter da je bilo med vsemi skupaj 10.896 oseb ženskega spola. Podatkov o poklicu MNZ v svojih evidencah ne vodi, zato so lahko različna zatrjevanja in namigovanja na številne vojaške uslužbence zgolj predmet politične špekulacije. Vsi omenjeni podatki so bili javno objavljeni na spletni strani MNZ.


Predlagatelji interpelacije nenehno poudarjajo, da razpolagajo s konkretnimi dokazi o vojnih zločincih, ki so domnevno med izbrisanimi. Takšne osebe bi bilo potrebno kazensko ovaditi (saj gre po trditvah predlagateljev interpelacije za kazniva dejanja) in preganjati, četudi ni bil po dostopnih podatkih niti v mandatu prejšnje vlade (ter gospoda Dragutina Mateja kot notranjega ministra) sprožen noben postopek zoper katero koli od teh oseb. Tudi pregled sodnih postopkov v Sloveniji proti pripadnikom Jugoslovanske armade za dejanja, storjena v času osamosvojitvene vojne, razkrije skrajno pavšalnost tovrstnih trditev. Ti postopki namreč niso privedli niti do enega primera obsodilne sodbe pred slovenskimi sodišči, ki so upoštevala veljavno pravo v Republiki Sloveniji ter pogodbene in običajne norme mednarodnega vojnega in humanitarnega prava.


V celoti so bili v 70 primerih ovadeni 104 pripadniki JA (med njimi seveda večina taki, ki so Slovenijo nato za vedno zapustili), od tega je bilo s strani državnega tožilstva obtoženih vsega 13 oseb v 10 primerih. Štirje primeri so bili končani s pravnomočno oprostilno sodbo, v enem primeru je sodišče zadevo zavrglo zaradi zastaranja, skratka, noben postopek se ni se zaključil s pravnomočno obsodilno sodbo. Predlagatelji interpelacije naj namesto sklicevanja na agresorje (ter »naravno pravo« in »zgodovinski absurd«) tem osebam, o katerih govorijo že več let, nadenejo konkreten obraz in osebno ime na sodišču, ki je v pravni državi edini pravi forum za tovrstne obtožbe. Oziroma naj vsaj pojasnijo, zakaj zoper njih niso vložili kazenskih ovadb, npr. v obdobju štirih let, ko so bili na oblasti.


Izdajanje preostalih dopolnilnih odločb (leta 2004 je bilo že izdanih 4.093 odločb), do katerih so upravičene osebe, ki so v teh letih že na novo pridobile dovoljenje za stalno prebivališče, potrebuje po mnenju predlagateljev interpelacije zakonito podlago – v nasprotnem primeru naj bi šlo za »pravni precedens«. Trditev preverjeno ne drži. Ustavno sodišče je v preteklosti  že naložilo organu izvršilne veje oblasti izdajo dopolnilnih upravnih odločb v konkretnih primerih, ne da bi pri tem zakonodajalca zavezalo k pripravi zakonske podlage. Ravno tako je Ustavno sodišče v neki drugi odločbi, ki se dotika problema izbrisanih, poudarilo, da so zaradi nespoštovanja odločbe Ustavnega sodišča same po sebi nastopile protiustavne posledice, ter da vsako zavlačevanje izvršitve navedene odločbe pomeni nadaljevanje protiustavnega stanja.


Trditev, da je sedanje izdajanje odločb protiustavno je nevzdržno. Dr. Lovro Šturm v komentarju 153. člena Ustave o tem piše naslednje: "Za zakonit predpis je treba šteti tudi odločbo Ustavnega sodišča, kadar Ustavno sodišče na podlagi 2. odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču določi način izvršitve odločbe Ustavnega sodišča."


Kdo je sedaj tu slepec in kdo slepar?!


Ministrstvo je zato pristopilo k izpolnjevanju odločbe v dveh korakih – prvič, izdajanje dopolnilnih odločb upravičenim osebam, ki jih leta 2004 še niso prejeli in ki imajo v Sloveniji že urejen status, ter drugič, izdelava zakona, s katerim bodo odpravljene nepravilnosti, ki jih je Ustavno sodišče ugotovilo v Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Če ponovimo: MNZ izdaja tiste dopolnilne odločbe, ki jih je glede na odločitev sodišča potrebno izdati, status za ostale izbrisane pa bomo uredili s posebnim vsebinskim zakonom. Slednji bo šel skozi potrebne vladne in parlamentarne procedure in bo skladno z odločbo Ustavnega sodišča dorekel pogoje za ureditev statusa, tistim izbrisanim, ki trenutno v RS nimajo urejenega statusa oziroma, ki so morali zaradi izbrisa zapustiti RS ali jim je bila vrnitev v RS preprečena; osnutek predvideva individualno obravnavo za pridobitev statusa in tako kot dopolnilne odločbe, ki jih sedaj izdajamo, ne bo nikomur podeljeval državljanstva ali odškodnin. Poudarjam pa, da smo že pri izdaji dopolnilnih odločb upoštevali individualno obravnavo na način, da se za vsakega upravičenca do odločbe pogleda spis o pridobitvi statusa, kot to določa 8. točka ustavne odločbe in prijava prebivališča na dan 26. 2. 1992.


Trditev, da ministrstvo s tem vzpostavlja neenakost znotraj same skupine izbrisanih, je ravno tako absurdna, kot bi bila trditev, da je pravzaprav to storilo že samo Ustavno sodišče, ko je zakonodajni ter izvršilni veji oblasti dalo takšna navodila.


Danes je bilo izrečenih veliko laži. Med drugim trditev predsednika SDS, ki je dejal: citiram »25.000 je popolnoma izmišljena številka. Ti ljudje ne samo, da v tem času niso živeli tukaj. Večina teh ljudi tudi danes ne živi tukaj. Iz Slovenije so odšli tisti, ki niso verjeli v to, da bo Slovenija uspela.« konec citatata.

Naj postrežem s podatki o vročitvi dopolnilnih odločb. Leta 2004, ko je minister Bohinc izdal preko 4.000 odločb, jih le 62 ni doseglo naslovnika. V tem trenutku je bilo izdanih okoli 1.500 odločb, kar je polovica od vseh, ki jih moramo izdati v tej prvi fazi reševanja vprašanja izbrisanih. Pošta je vrnila le nekaj deset nevročenih odločb.

 

Za vsako je poseben razlog navedla pošta in v tem primeru postopek nadaljujemo skladno z določili Zakona o upravnem postopku. Poudarjam, da je to zgolj okoli 3 %! Izredno malo: to kaže na resnost priprav, doslednost izvedbe in strokovnost uradnikov, ki na tem delajo in postavlja na laž predsednika SDS, ki trdi, da teh ljudi v Sloveniji sploh ni.

 

Skratka: gre za resen, pravno, organizacijsko in izvedbeno strokovno premišljen, dobro zastavljen in voden projekt, ki v največji meri zmanjšuje možnost zlorab v tako ali drugačno smer. V tem pogledu tudi na tem mestu izrekam pohvale uradnikom, ki na tem delajo.

 

SDS je poleg interpelacije vložila v proceduro predlog (iz preteklosti že poznanega) ustavnega zakona, kjer bi, če bi prišlo do soglasja predvsem pri dveh točkah zakona (individualna obravnava ter izločitev »agresorjev« pri pridobivanju statusa), bili celo pripravljeni umakniti interpelacijo. Da bi bila takšna nenavadna politična kupčija s popravo krivic ter kršitev človekovih pravic moralno sporna, ni potrebno posebej poudarjati. Moje nasprotovanje ustavnemu zakonu, kar je naslednji očitek predlagateljev interpelacije, temelji na dejstvu, da se želi glede na vsebino predlaganega besedila izigrati ter obiti vsebino odločb Ustavnega sodišča. Ne bom pa polemizirala z nespodobnostjo predlagateljev interpelacije, ki želijo moje ravnanje predstaviti kot nasprotovanje politični zapuščini nekdanjega predsednika RS Janeza Drnovška.

 

Zgolj poimenovanje nekega zakona kot »ustavnega« nikakor ne dopušča, da bi se neko področje smelo urediti v nasprotju z ustavo ali odločbo Ustavnega sodišča. Podobno mnenje je leta 2008 neposredno pred obravnavo osnutka ustavnega zakona o izbrisanih s strani ustavne komisije podala tudi varuhinja človekovih pravic. Nekdanji ustavni sodnik prof. dr. Lojze Ude je tedaj kot član strokovne komisije podal mnenje, da so kar štirje od devetih predlaganih dodatnih členov v izrecnem nasprotju z dvema odločbama Ustavnega sodišča, kar bi lahko pomenilo, da gre v tem primeru za politično izigravanje Ustavnega sodišča.


Da je ustavni zakon povsem nepotreben za izvršitev odločbe, meni tudi ustavnopravni strokovnjak dr. Andraž Teršek, ki je ocenil, da je predvidena vsebina tega zakona »jasno in nedvoumno izkazovala namen, da bi se z zlorabo oblike ustavnega zakona izigrala in obšla vsebina odločb Ustavnega sodišča«. Podobno mnenje je večkrat javno zastopala bivša predsednica Ustavnega sodišča prof. dr. Dragica Wedam-Lukič. Na Studio ob 17-ih sta danes med drugim nastopala tudi pravna strokovnjaka dr. Pirnat in dr. Bugarič, ki v svojih komentarjih vezanih na problematiko izbrisanih ponovno podpirata izdajo dopolnilnih odločb. V svoji razlagi poudarjata, da je bilo kršeno pravno načelo enakosti tujcev, ki so živeli oz. živijo v Sloveniji kar je nedopustno za pravno državo.

 

Tudi med pravnimi strokovnjaki, na katerih stališča izpred dobrih petih let se pri zagovarjanju nujnosti (in pravilnosti) ustavnega zakona sklicujejo predlagatelji interpelacije, ni več enotnega mnenja. Slednje je - po njihovih besedah med drugim tudi posledica dejstva, je Ustavno sodišče po letu 2003, ko so takratnemu notranjemu ministru dr. Radu Bohincu podali mnenje, ponovno poudarilo pravilnost in nujnost izdajanja odločb na sami podlagi 8. točke odločbe iz leta 2003.


Tako je npr. prof. dr. Rajko Pirnat, dekan pravne fakultete, javno izrazil mnenje, da je potrebno storiti to, kar je naložilo Ustavno sodišče, ko je potrdilo, da je potrebno na podlagi »sicer sporne« 8. točke začeti izdajati odločbe. V oddaji Polemika dne 19. 1. 2009 je tudi ocenil, da sklicevanje na to, da bi bil tovrsten ustavni zakon nedotakljiv za presojo Ustavnega sodišča, ne drži vode. Slednje so že pred tem v zadnjih letih javno potrdili trije predsedniki ustavnih sodišč, nazadnje aktualni predsednik Ustavnega sodišča, gospod Jože Tratnik.

V narekovajih, ki so jih nekateri od podpornikov interpelacije vpeljali in utrdili v slovenskem političnem diskurzu kot sredstvo diskreditacije, so se poleg izbrisanih v preteklosti znašli vsi, ki niso bili po godu njihovi politični opciji in viziji. Pomembna razlika je predvsem v tem, da se je zdaj v navednicah znašlo celo samo Ustavno sodišče RS in njegove odločitve – njegova pot iz le-teh pa bo očitno tlakovana zgolj z bodočimi všečnimi odločitvami. Majanje stebra sodne veje oblasti postaja vsakdanja politična praksa, ki v stari totalitarni maniri kuje predvsem kratkoročne dobičke.


Predlagatelji interpelacije v 2. točki interpelacije očitajo Ministrstvu za notranje zadeve negacijo izražene volje ljudstva, pri čemer enačijo aktualne dejavnosti ministrstva s poskusom rešitve problematike s strani tedanje vlade, ki ga je leta 2004 na referendumu zavrnilo 94,6 % ljudi. Pri tem namerno zanemarijo kar nekaj dejstev in zavedno izhajajo iz napačne predpostavke.

 

Dejstvo je, da v Sloveniji nikoli ni bilo referenduma o tem, ali je potrebno odločbo Ustavnega sodišča izvršiti in ali je potrebno ljudem povrniti status, ki jim je bil v nasprotju z ustavo odvzet. Na referendumu o t. i. »tehničnem« zakonu leta 2004 ni bilo zavrnjeno dosledno sledenje 8. točki odločbe Ustavnega sodišča (št. U-I-246/02), temveč sam »tehnični« zakon, s katerim je tedanja vlada skušala izvršiti odločbo Ustavnega sodišča na drugačen način od tistega, ki ga je določilo samo sodišče.


Paradoksalnost takratnega referenduma je bila tudi v tem, da so »tehničnemu zakonu« podporniki današnje interpelacije takrat nasprotovali zato, ker je sploh pristajal na izdajanje dopolnilnih odločb – danes pa nasprotujejo izdajanju odločb, ker da ni zakona. V obeh primerih je skupno eno: nasprotovanje kakršnikoli ureditvi problema.


Pravni pomen izida referenduma je bil jasen: z njim je bil zavrnjen »tehnični zakon«, ki je hotel število potrebnih dopolnilnih odločb samo zmanjšati in jim dati domnevno manjkajočo »zakonsko podlago« - po zavrnitvi tega zakona torej ostane kot pravna podlaga samo še odločba Ustavnega sodišča sama.


Najbolj pomembno pri vsem tem pa je, da je Ustavno sodišče v posebni odločbi že pred izvedbo omenjenega referenduma jasno povedalo, da kakršenkoli izid referenduma sploh ne more razrešiti parlamenta in vlade dolžnosti uresničiti odločbo Ustavnega sodišča.


Poleg tega sta takrat tako Ustavno sodišče kot tudi Varuh človekovih pravic opozorila, da tudi z »uspešnostjo« referenduma dolžnost Državnega zbora (kot tudi vlade) do omenjene ustavne odločbe ne bo ugasnila.

 

Temelj svobodne in pravične družbe nikoli ni javni referendum, na katerem bi lahko večina odločala o nedvoumnih ustavnih pravicah manjšine, temveč neodvisen sodnik.


Ustavno sodišče, ki ga odlikuje predvsem moralna in ustavna avtoriteta, nima na voljo lastne izvršilne moči, s katero bi lahko uveljavilo svoje odločitve – ravno zato je spoštovanje le-teh po svetu znak stabilne demokratičnosti določene družbe. Državotvorna drža je zato v odločnem preprečevanju razvoja kronične politične prakse ignoriranja odločitev Ustavnega sodišča, saj le-ta postavlja v potencialno nevarnost vse prebivalce neke države. Koalicija ima zato za prioriteto v čim krajšem času z dnevnega reda pospraviti vprašanja iz nerealiziranih odločb Ustavnega sodišča. Tisti, ki so v preteklosti in tudi v sedanjosti venomer pripravljeni igrati na karto referenduma, češ, »naj ljudstvo odloči«, se več kot očitno ne zavedajo ene največjih anomalij ali možnih popačenj (deformacij) demokracije, ki je ravno diktatura javnega mnenja, na kar opozarja tudi  prof. dr. Boštjan M. Zupančič, nekdanji ustavni sodnik in aktualni sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu.

 

Zadnji očitek interpelacije, ki neodgovorno izkorišča sicer razumljiv strah in negotovost ljudi zaradi svetovne gospodarske krize, se nanaša na vprašanje odškodnin. Predlagatelji interpelacije ponovno postrežejo s fantastičnimi izračuni, ki na eni strani segajo skoraj do polovice milijarde evrov, še bolj fantastične napovedi pa govorijo celo o 25 milijardah evrov. Koliko je v tem resnice, sem povedala že v svojem uvodnem nastopu. Bom ponovila…  Šest let je minilo od prvih groženj z odškodninami, preko 4.000 odločb je izdal že minister Bohinc - pred več kot petimi leti. In kaj se je zgodilo? Nič! Število izplačanih ali pravnomočno dosojenih odškodnin ostaja 0 evrov.

 

Podlaga prvega izračuna je nedavna novica, da je ptujsko okrožno sodišče po javno dostopnih informacijah gospodu Aleksandru Todoroviću v tožbi zoper Republiko Slovenijo prisodilo odškodnino v višini 17.000 evrov. Poleg dejstva, da sodba še ni pravnomočna, predlagatelji pozabljajo, da je ugotavljanje pravice do odškodnine stvar presoje sodišča in ne Ministrstva za notranje zadeve, ter da dejstvo nezakonitega izbrisa nikakor ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti, dokler ni dokazana še tudi z izbrisom povzročena škoda. 

Poskus povezave te sodbe in napovedi izdajanja dopolnilnih določb postavi na laž tudi dejstvo, da se sodba nanaša na obdobje, ko dopolnilne odločbe sploh še niso bile izdane.


Vsote 25 miljard evrov, ki temelji na trditvi, da med odprtimi zahtevki najvišji domnevno znaša skoraj milijon evrov, in posploši to številko na vseh 25.671 izbrisanih oseb, zaradi jasnega namena zavajanja sploh ni vredno komentirati.

Predlagateljem interpelacije je zato na tem mestu mogoče zgolj ponovno sporočiti resnične podatke na področju odškodninskih tožb zoper Republiko Slovenijo v primerih izbrisanih pred domačimi sodišči:
- do današnjega dne so v pravobralnistvu obravnavali 39 tožb  izbrisanih,
- od tega je 14 pravdnih postopkov pravnomočno zaključenih,
- noben od zaključenih postopkov se ni končal z pravnomočno prisojeno odškodnino,
- v  11. pravnomočno zaključenih pravdnih postopkih je bil  tožbeni zahtevek  v celoti zavrnjen (s sodbo II. stopnje je bila pritožba zavrnjena in sodba I. stopnje potrjena),
- v 1. primeru je Višje sodišče pritožbo samo delno zavrnilo in delno potrdilo sodbo I. stopnje (v preostalem delu je pritožbi ugodilo in v tistem obsegu vrnilo sodišču I. stopnje v novo sojenje –glede zahtevka na plačilo odškodnine zaradi posega v čast in dobro ime ter za strah),
- v 2. pravnomočno zaključenih pravdnih postopkih je tožeča stranka tožbo umaknila in je bil postopek s sklepom ustavljen.
Oziroma povedano drugače: nikomur še ni bila izplačana nobena odškodnina.


Absolutna prioriteta ministrstva je izpolnitev odločbe Ustavnega sodišča, kar pa se vprašanja odškodnin sploh ne dotika. Te prakse še ni in jo še dolgo ne bo. To lahko zatrdimo, ker skupaj z državnim pravobranilstvom MNZ skrbno spremlja sodne postopke na tem področju in - za razliko od predlagateljev interpelacije - ne govori na pamet in ljudi ne straši z neodgovornimi fantazijskimi izračuni. Dejstvo je, da je preko 4.000 izbrisanih pred 5 leti dobilo dopolnilne odločbe; samo par jih je vložili odškodninske tožbe in nobena še ni rešena niti na prvi stopnji.  Večina postopkov pa je glede na trenutno sodno prakso zastarala. Glede na obstoječo sodno prakso namreč roki za zastaranje ne pričnejo teči z vročitvijo dopolnilne odločbe, ampak z dnem, ko je bila objavljena sodba Ustavnega sodišča.


Zato v tem trenutku ni nikakršnih pravnih, ne strokovnih, ne dejanskih argumentov za zaključke, da bi morebitne odškodnine lahko kakorkoli ogrozile javno-finančni položaj Slovenije, še najmanj pa v kratkoročnem obdobju, ki ga zaznamuje svetovna gospodarka kriza. Lahko zagotovim, da ministrstvo to področje pozorno in odgovorno spremlja in če bi se pokazalo nasprotno, se bomo ustrezno odzvali.


Pri tem opozarjam, da je podlaga za kakršnokoli odškodnino storjena krivica in iz nje nastala škoda, ne pa izdana odločba s strani Ministrstva za notranje zadeve.  Predlagatelji interpelacije pri tem s prstom kažejo na napačno osebo, na napačno vlado in na napačno vejo oblasti. O odškodninskih zahtevkih odločajo zgolj sodišča, in to individualno – problem je v tem pogledu lahko le ta, da si predlagatelji interpelacije, torej poslanci Državnega zbora, dovoljujejo odrekati sodni veji oblasti njeno ustavno pristojnost za neodvisno in pošteno razsojanje v odškodninskih sporih. Od tu do popolne razgradnje pravne države bi bil potem samo še majhen korak.


Odgovornost države za škodo, povzročeno z nezakonitim ravnanjem namreč temelji na 26. členu ustave (“Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja”). Odškodninska odgovornost pa - ponavljam - v primeru izbrisa ni vnaprej podana niti nujno pravno upravičena, sploh pa ne glede vseh izbrisanih. Tako je npr. Evropsko sodišče za človekove pravice v prej omenjenih primerih baltskih držav razsodilo, da posameznikom ne gredo denarne odškodnine, temveč da najbolj ustrezno obliko pravičnega zadoščenja pomeni vrnitev statusa. Točno to sedaj počnemo v Sloveniji in s tem sledimo tudi evropski praksi in standardom.

 

Omejitev odškodnin za izbrisane z morebitnemi zakonom bi morala imeti ustavno skladno utemeljitev. Tej se - iz razlogov, ki sem jih pojasnila že zgoraj - ni mogoče izogniti zgolj s poimenovanjem zakona za“ustavnega”.

Dovolite mi za konec – za primerjavo – še nekaj številk in dejstev o tožbah in odškodninah v Sloveniji. Samo v letih 2007 in 2008 je bilo v Republiki Sloveniji vloženih skupaj 2.258 odškodninskih tožb državljanov zoper državo za različne primere. Največ vloženih tožb državljanov zoper državo je v sporih "odškodnina zaradi nepravilnega dela državnih organov". Teh je kar 687 v skupnem znesku 10 in pol milijarde evrov. Sledijo zahteve za odškodnine zaradi "objektivne odgovornosti države", teh je 859 v skupnem znesku 428 milionov evrov. Naj samo še enkrat ponovimo: samo v letih 2007 in 2008 je država tožena v 2.258 primerih, v skupni višini 12 milijard evrov.

 

Če dodamo še odškodninske zahtevke državljanov zoper državo izpred leta pred 2007, in ki še niso dobili sodnega epiloga, dobimo skupno število tožb zoper Republiko Slovenijo 4.219 v skupni višini 35 milijard evrov.

 

Ob takšnih številkah je tako razpihnjena politična polemika o višini odškodnin, ki jih bodo dobili izbrisani nesmiselna in le izrabljanje probblematike za ceneno nabiranje političnih točk.

 

Hvala.