Skoči na vsebino

NOVICA

Slavnostni nagovor ministrice Katarine Kresal na tradicionalnem srečanju na Javorovici

Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal se je danes, 1. maja 2009, udeležila tradicionalnega prvomajskega srečanja na Javorovici pri Šentjerneju.

Slavnostni nagovor ministrice objavljamo v celoti:

 

Drage borke, dragi borci, gospe in gospodje, spoštovani gospod župan, cenjeni gostje in dragi prijatelji!

 

Ponosna sem, da sem prav na praznik dela lahko med vami, tu, na Javorovici, in da vas lahko pozdravim in nagovorim v imenu kolegov in kolegic iz vlade, a tudi v imenu sodelavcev z Ministrstva za notranje zadeve.

 

Spoštovanje do zgodovinskega spomina na dogodke, zaradi katerih smo se danes zbrali tukaj, me je kot mlado osebo, ki na lastni koži ni doživela ne grozot vojne, ne pomanjkanja, ne zatiranja, ne borbe za svobodo ali delavske pravice, pred današnjim govorom navdajalo z nelagodjem in tesnobo. Od kje mi moralna pravica govoriti o teh stvareh - meni, pripadnici generacije, ki je vso dosedanje odraslo življenje preživela v svobodni, demokratični in ekonomsko relativno uspešni Sloveniji.

 

Po drugi strani pa si štejem za čast, da lahko pokažem, da je moja generacija tista, ki bo morala prevzeti odgovornost, da zgodovinski spomin ne zbledi in da se mladi bolj pogosto, kljub pregovorni odtujenosti in nezanimanju za navidez pretekle ideale, ozrejo po naukih in vzorih zgodovine.

 

V časih obilja in prosperitete nas v to ne sili nič, ampak danes niso taki časi. Ne govorim samo o svetovni gospodarski krizi, ki je ali bi morala strezniti politike v vseh evropskih državah glede koncepta družbe in ekonomije, ki smo jo privedli do skrajnosti. Živimo v družbi, ki je navzven demokratična, svobodna in enakopravna, navznoter pa jo razjeda regresija vrednot, vrednostna, ekonomska in socialna razslojenost, idejna, moralna in etična izčrpanost, fizična in ekološka ranljivost. Gospodarska kriza, ekonomsko in socialno razslojevanje ter brezposelnost niso zgolj dokaz realnih krivic, ampak predvsem pokazatelj ranljivosti konceptov, ki jih v svojem površnem pojmovanju naukov zgodovine in civilizacijskih standardov jemljemo za samoumevne.

 

Foto Bobo

 

In zato se velja spomniti, kako smo se znali Slovenke in Slovenci in vsi naši prijatelji in zavezniki, postaviti, kadar je bilo hudo. Zato so spomini pomembni, zato so lahko vir navdiha in ne smejo potoniti v pozabo. Dogodki, ki se jih spominjamo danes, so preveč pomembni, da bi jih prepustili prašnim arhivom.

 

Niso samo opomin na vse zlo vojnih spopadov, pač pa je ohranjanje in negovanje zgodovinskega spomina na partizanski boj tudi del ohranjanja naše narodne identitete. Zato jih ne dovolimo ne brisati, ne prikrojevati. Kdor zabriše zgodovinski spomin, tega vse prehitro zamika, da bi izbrisal tudi kaj – ali koga – iz sedanjosti!

 

Zgodovina hrani spomin na strašen poboj, ki se je pred 65 leti pripetil tu, na Javorovici. Viri poročajo, da so 16. marca leta 1944 vojaki nemške vojske z dvema domobranskima četama silovito napadli borce 4. bataljona Cankarjeve brigade. Večino borcev so ubili, ranjene pa so zverinsko pobili, masakrirali in pokradli domobranci. Le redkim se je uspelo rešiti in ti preživeli so o tem dogodku poročali, prenesli pa so tudi sporočilo naslednjim generacijam.

 

Sporočilo je močno, trajno in nepozabno. Na moji generaciji in na generaciji, ki pride za nami je, da ga ne pozabimo.

 

Zato smo danes tukaj. Da ne pozabimo, da se poklonimo žrtvam, počastimo spomin na uporniški duh, na odpor partizanov in se spomnimo, da današnji praznik dela vključuje ideale, za katere so se borili tudi partizani.

 

Če se proti razčlovečenju in zlu ne bomo borili v miru, bo med vojno že prepozno. Sedanja kriza razgalja nekatere mehanizme, ki razčlovečijo posameznika enako hudo kot na fronti. Mečejo ga na ulico, silijo v neizprosen boj za preživetje. Brez socialnega čuta in solidarnosti, brez »tovarištva«, o katerem je tako pretresljivo govorila velika igralka Štefka Drolc na ponedeljkovi proslavi dneva upora proti okupatorju, bomo obsojeni na težke družbene spopade, na boleče fronte in hude žrtve.

 

Zato, dragi prijatelji, v imenu patriotizma in človeškega dostojanstva, predlagam solidarnost namesto sporov, dialog namesto dvobojev, sožitje namesto nestrpnosti. V sožitju se skriva žitje, se rojeva življenje. Sobivajmo dostojanstveno, živimo skupaj življenje, vredno človeka in temeljnih etičnih vrednot: dobrote, resnice in lepote; svobode in enakosti, bratstva in sestrstva. Tudi v najtežjih trenutkih gospodarske krize ne pozabimo, da nas dalje družijo skupni ideali - in ne samo skupni interesi. Kratek čas sem v politiki. V tem kratkem času mi je nekaj postalo jasno: politiko vodijo interesi in ne ideali. Tisti interesi, ki so nas privedli v situacijo, v kateri smo in brezbrižnost do tistih idealov, za katere so na tem mestu pred več kot 65 leti umrli partizani ali pred več kot sto leti na ulicah umirali delavci med demonstracijami za socialno pravičnost. Ljudje, ki so umrli na Javorovici, so se borili za takšne ideale. Vsaka nova generacija, otroci teh staršev in mi, vnuki in vnukinje uporniških dedov, smo morali vsak skozi svoje spopade za svoje ideale. Vsakič znova v tej vnemi izgradnje novega tudi kaj porušiš – a obstaja meja, čez katero noben ideal preprosto ne sme, sicer se sprevrne v svoje nasprotje. Ko poseže po življenju drugega, po dostojanstvu drugega – sožitje ni možno. Tudi mlada, samostojna Slovenija se je v evforiji novega spozabila in naredila nekaj nedopustnega: izbrisali smo ljudi. Veliko ljudi, del naše skupne zgodovine. Uradno jih ni bilo, bil je pa spomin. Potisnjen nekam v kot. Po 17 letih končno to napako popravljamo. Ponosna sem, kako se je Slovenija letos soočila s tem problemom: strokovno, dostojanstveno, tudi nepopustljivo do poceni populizmov. Ne smemo pozabiti, da je eden redkih veznih členov zahodne - in s tem tudi slovenske - svobodne in demokratične družbe - pravna in socialna država. Vladavina prava in svoboda sta vrednoti, ki po svojem dometu daleč presegata dnevno politiko. Zakaj je v retrospektivi in perspektivi svobodne demokratične družbe pravna in socialna država tako pomembna? Zato, ker predstavlja ključen korektor dveh demokraciji lastnih anomalij: diktature javnega mnenja in oblastne koruptivnosti izvršilne veje oblasti. Zato so zame gospodarska kriza, socialna razlojenost, izbrisani in proti-tajkunska vojna različne plati istega kovanca. Z vsem tem se moramo sicer odločno spoprijeti, vendar ne po zakonih ulice, ampak s pravom in legitimnimi organi. Drugače se gibljemo po nevarnem terenu populizma, ki je navsezadnje pred več kot sedemdesetimi leti na oblast ob gospodarski krizi pripeljal fašizem in nacizem.

 

Naj bo to, dragi prijatelji, lekcija in recept za nove spopade – a ne z ljudmi, ampak s krivicami, ne za posamične koristi, ampak za skupno dobro. Ampak to skupno dobro moramo ponovno poiskati in se o njem zediniti. To je naloga politike danes. Ne igranje z interesi, ne merjenje javnega mnenja in prilagajanje svoje politike le-temu. Slovenska družba, če hoče v tem podivjanem svetu preživeti in ohraniti človeško in socialno dostojanstvo, mora ponovno zgraditi jasen sistem vrednot in zaupanje v institucije pravne države.

 

Čestitke ob prazniku dela in veselo praznovanje vam želim!