Skoči na vsebino

NOVICA

Nagovor ministrice Katarine Kresal ob slovesnosti v počastitev Pekrskih dogodkov

Mestna občina Maribor je 23. maja ob spominskem dnevu na Pekrske dogodke pripravila slovesnost, na kateri je zbrane nagovorila ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal. Govor ministrice objavljamo v celoti:

Spoštovani gospod župan Mestne občine Maribor Franc Kangler,
podžupan Andrej Verlič, dragi evropski poslanec Jelko Kacin,
spoštovani udeleženci pekrskih dogodkov, dragi veterani, gospe in gospodje,

 

natanko za eno človekovo polnoletnost časa je minilo od tistega živčnega dneva, ki je stresel in v nekem smislu streznil Slovenijo v dneh priprav na razglasitev samostojnosti. Na sanje o lastni državi je prvič legla senca možnega vojaškega spopada. Danes smo tu zato, ker se Slovenci tega nismo ustrašili, ampak smo se postavili po robu jugoslovanski armadi. Ne da bi posebej razmišljali, smo zakoličili simbolni mejnik slovenske državnosti.

 

Tisto, kar se je tu v Pekrah dogajalo maja leta 1991, je bilo veliko več kot le incident med Teritorialno obrambo in policijo na eni ter jugoslovansko armado na drugi strani. Učna centra na Igu in v Pekrah sta bila zasnova prve lastne mirnodobne vojske v slovenski zgodovini in oklepniki, ki so obkolili učni center, so bili začetek zadnjega brezupnega poskusa, da bi to preprečili.

 

(Foto Bobo)

 

Sama se spomnim tistega popoldneva kot streznitvenega šoka sredi veselja, ki nas je nosilo skozi maj. Vse je bilo nekoliko lebdeče, v časopisih so se pojavljali predlogi kot: prižgimo toliko kresov, da nas bodo videli astronavti iz vesolja … potem pa nenadoma: intervencija vojaštva v mestu, obkolitev Peker, pogajanja na občini, mrtev demonstrant … Bilo je, kot da smo nenadoma iz pravkar pečenih maturantov postali udeleženci nečesa, česar nismo prav doumeli. A zaslutili smo, da obstaja nekaj, kar je večje od človekove posamezne usode.

 

To je bil čas, ko je vsa Evropa pela o vetru sprememb, čeprav je na drugi strani drhtela v negotovosti. Leto enaindevetdeset je še pomnilo moč množic, ki so čez ruševine berlinskega zidu prinesle luč demokracije in svobode. Ta je tistega majskega dne zasijala v Mariboru in pokazala, da odpor in upor morata uspeti, če imata iskrene zaveznike v ljudeh. In prav ljudje množično zbrani pred vojašnico, kjer sta bila zaprta pripadnika teritorialne obrambe, so s tem dali jasno vedeti, da so pripravljeni braniti svojo vojsko, ki bo jutri branila njih.

 

Nikoli ne smemo pozabiti, kaj je dejansko za nastanek naše neodvisne države pomenil odpor Mariborčanov, ki so s svojimi telesi zaustavili vojaške oklepnike.

Namreč, natančno en dan prej kot leto po Pekrskih dogodkih, ki se jih danes tukaj spominjamo, je Republika Slovenija postala polnopravna članica Organizacije združenih narodov.

 

Eno leto – ali kdaj pomislimo, v kako kratkem času smo zavrteli svojo zgodovino iz anonimnosti v legitimnost? Ali kot je pred leti dejal Milan Kučan: Pekre se ne bi tako srečno končale, če bi se slovenska oblast pustila izzvati k hitrim dejanjem, ki ne bi bila pokrita s pravnim redom Slovenije in bi bilo torej dovolj razlogov in argumentov za uvedbo izrednih razmer oziroma vojaške oblasti. Če bi se to zgodilo, bi bilo slovensko osamosvajanje za dolgo odloženo ali celo prekinjeno.

 

Ustanovitev slovenske države je na stežaj odprla vrata za nove vrednote. Naša država je nastala iz boja za spoštovanje človekovih pravic in boja za takšno družbeno ureditev, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo vseh državljanov Slovenije! Te lekcije ne gre pozabiti. Ne v naših notranjih, ne zunanjih odnosih. Uveljavljanje teh vrednot je naloga nas vseh, ki v tej državi živimo in jo dograjujemo.
 
Nobena svoboda, nobena demokracija pa ni priborjena enkrat za zmeraj.

Danes se nam zdi samoumevno, da so parlamentarizem, vladavina prava, blagostanje in svoboda različnih prepričanj naše naravno okolje, ki nam daje dostojanstvo in občutek svobode. In vendar se zgodi, da se posamezniki ali skupnosti iz občutka ogroženosti ali zato, ker so zavedeni, dvignejo zoper svoje sodržavljane druge rase ali prepričanja. Verjamem, da je danes naš demokratični sistem dovolj trden, da take anomalije uredi po pravni in civilizirani poti.

 

A obenem je treba reči, da prav čas, ki ga živimo, odpira nova vprašanja o pravični družbeni ureditvi. Gospodarska recesija, ki se še poglablja in ji zaenkrat ni videti konca, načenja nujno minimalno enakost državljanov, načenja odnose in, če ne bomo znali ravnati prav, lahko načne demokratični red. Tudi zato je izjemno pomembno, da v tej naši skupnosti najdemo pravi način sobivanja, ki ne bo izključeval šibkejših, manj agresivnih ali tistih, ki so preprosto imeli nesrečo, da jih je za sabo potegnila trenutna svetovna zgodba o neuspehu.

 

Srce in razum, razsodnost in pogum dobivata bitke skupaj, z roko v roki. Spoštljivo se priklanjam tukaj in zdaj obojemu, še prav posebej pa tistemu iskrenemu vzgibu, ki je Mariborčane strnil v živi zid pred oklepniki Jugoslovanske armade. Takrat je pod vojaškim oklepnikom padla tudi prva žrtev osamosvojitvene vojne. Njegovega imena se spominjamo z žalostjo in spoštovanjem: Josef Simčik.

 

Vam, spoštovani Mariborčani, dragi krajani, pa ob današnjem spominskem dnevu Mestne občine Maribor in prazniku Krajevne skupnosti Pekre izrekam vse svoje spoštovanje in iskrene čestitke.