Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

NOVICA

Nastop ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal na seji Državnega zbora

Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal je v uvodu današnje razprave v Državnem zboru RS zavrnila vse očitke predlagateljev interpelacije. Uvodni nagovor objavljamo v celoti:

Spoštovani predsednik, poslanke in poslanci,

 

v tem mandatu že drugič stojim pred tem zborom, klicana na odgovornost s strani opozicije. Interpelacija je resen demokratični instrument in bilo bi prav, če bi takšen tudi ostal. A današnja je žal le izigravanje demokracije. Je teater absurda.

 

Takoj, ko z besedila interpelacije odstranimo vse grdorečje, se pokaže vsa njena šibkost in votlost.

 

Če povzamem, interpelirana sem:
- ker organi, ki ne sodijo v mojo pristojnost, v treh letih niso uspeli usmrtiti nevarnih psov;
Interpelirana sem:
- ker sem preprečila selitev ministrstva in policije v stavbo, ki jo je prejšnji minister Mate zgradil na protipraven način na varnostno povsem neprimernem območju;
Interpelirana sem:
- ker sem v celoti podprla stroko pri njenem zavzemanju za večjo učinkovitost pri pregonu gospodarskega kriminala in na podlagi tega UKP in NPU omogočila spodobne pogoje za delo,
Interpelirana sem:
- ker sem pred šikaniranjem na preiskovalni komisiji zaščitila javne uslužbence, za kar mi je dalo prav tudi Višje sodišče v Ljubljani.

 

Interpelirana sem torej, ker nekdo drug ni opravil svojega dela. Interpelirana sem, ker ne pristajam na standarde dela prejšnje vlade in nočem delati mimo zakona ter podpiram stroko. Interpelirana sem, ker spoštujem odločbe sodišč.

 

Argumentov za mojo interpelacijo ni! In kadar argumentov ni, je treba vzbuditi vsaj sum, da morebiti obstajajo. In to želite predlagatelji interpelacije doseči z manipulacijami, polresnicami, dvomi in konstrukti, ki jih je besedilo interpelacije polno.  A ko te odstranite, se pokaže vsa njena praznost.

 

Za vaše obtožbe namreč ni niti ene same stvarne podlage. Podlaga za obtožbe sem kar jaz sama, vendar ne kot ministrica za notranje zadeve, temveč kot Katarina Kresal, kot odvetnica, kot partnerica, kot hčerka, kot nečakinja, kot znanka, kot ženska.
Na odgovornost me ne kličete zaradi opravljanja moje funkcije, temveč zato, ker vas motim takšna, kakršna sem ... in ker sem.

 

Ni mi težko stati tukaj in z vami razpravljati o vsebinskih zadevah – svojo vztrajnost sem dokazala že pri prejšnji interpelaciji, ko smo tu skupaj prebili 15 ur. O mojih dejanjih, ki sem jih storila v funkciji ministrice za notranje zadeve, lahko razpravljamo kadarkoli. So javna in preverljiva. To je nenazadnje tudi sestavni del moje politične in strokovne odgovornosti. Vse očitke sem že argumentirano in s preverljivimi dejstvi zavrnila v svojem obsežnem pisnem odgovoru na interpelacijo.  Enako bom storila tudi med današnjo razpravo.

 

Dejstva in dokazi, po katerih se me edino lahko sodi, govorijo v moj prid. Zato vas, spoštovane poslanke in poslanci, pozivam, da interpelacije ne podprete.

 

Priznam pa, da mi je skrajno težko odgovarjati na osebne insinuacije, ki ste si jih predlagatelji interpelacije privoščili v zadnjih mesecih. Težko se je boriti proti lažem in manipulacijam, ki vam gredo tako zlahka z ust. Dokazovati, da nečesa nisi storil, je že samo po sebi nemogoče, če pa je edini dokaz tvoje krivde to, da si, tedaj si pred hudičevo težko nalogo.

 

V slovenski literaturi je nazorno popisan zgodovinski zgled tovrstnega inkvizicijskega obračunavanja. Ivan Tavčar je v liku Agate Schwarzkobler opisal usodo žensk, ki niso bile krive zaradi tega, kar so naredile, temveč zaradi tega, kar naj bi bile, pri čemer se je njihova krivda kar predpostavljala, nedolžnost pa je bilo treba šele dokazovati.

 

V takšni na videz nemogoči situaciji, sem se v teh tednih znašla tudi sama. Poglejmo samo mojo domnevno vlogo v primeru tragično preminulega doktorja Baričeviča: kriva sem bila zato, ker sem ga poznala in ker je bil njegov odvetnik moj življenski partner. Ob teh dejstvih so se dvomi kar vrstili, ali so bili logični in smiselni, pa sploh ni bilo pomembno. Sem bila mogoče tam, ko se je zgodilo? Je bil tam kdo, ki ga poznam? Sem zlorabila policijo, da je prikrila dokaze? Kaj vse sem poskušala skriti? 

 

Ko sem pojasnila, da me ni bilo na pogrebu pokojnega, ker sem imela dopust, je postala sporna organizacija dopusta. Ko sem pojasnila, da je bil ta načrtovan vnaprej, je postal glavni misterij, koliko prej: dovolj prej ali premalo prej? Nato so postali sporni še stroški varnostnikov, in na koncu je postala sporna sama pravica do zasebnosti, pri čemer vse skupaj sploh ni imelo več nobene povezave z izhodiščnim primerom. Po vsakem argumentu, ki je očitke postavil na laž, se je vzpostavil nov problem, nov očitek, nova manipulacija. In takih konstruktov in manipulacij je bilo veliko. Večina preveč nespodobnih, da bi jih tukaj navajala.
Moja krivda je bila že vnaprej določena.

 

A kaj o resnici pravijo dejstva – in kdo jih je izrekal?
• Da ni bilo nikogar drugega na kraju dogodka, so potrdile priče, ne policija.
• Da se ne da potrditi mučenja živali, so ugotovili veterinarji, ne policija.
• Da se kazenski postopek glede mučenja živali ustavi, je odločilo tožilstvo, ne policija.
Kriva naj bi bila, ker na kraj dogodka nista prišla preiskovalni sodnik in državni tožilec, ker naj ne bi bila pravilno obveščena. In kaj pravijo uradne statistike glede prisotnosti obeh na krajih zločina? Da v zadnjih letih na območju PU Ljubljana niti v enem primeru posilstva ženske ali otroka na ogled kraja nista prišla ne preiskovalni sodnik ne državni tožilec!

 

Kot notranja ministrica vam očitno pridem prav, da bijete boleče notranje boje, s katerimi skušate med ljudmi ustvarjati vtis ljudskih pravičnežev, na drugi strani pa s pripisovanjem vnaprejšnje »krivde brez krivde« v meni slikate ljudskega sovražnika številka ena.  Moja konkretna dejanja, ki so edina, za katera lahko sploh odgovarjam, so nenadoma povsem nepomembna – odgovarjati moram za utvaro, ki ste jo ustvarili, in ji nadeli moje ime.

 

Ob vseh očitkih, ki jih vame usmerjate predlagatelji interpelacije, se moram nujno vprašati, čemu takšna silovitost? Od kod takšen gnev? Kljub splošnemu nižanju kulture političnega komuniciranja takšne vrste očitkov vendarle celo v politiki nismo vajeni.

 

Ob tem se še iz študijskih let spomnim misli znanega ameriškega odvetnika Louisa Nizerja: »Kadar nekdo v koga drugega uperi svoj kazalec, ne sme pozabiti na dejstvo, da preostali njegovi prsti kažejo nazaj na njega samega.«

 

In ko mi tako z domnevno skrbjo za moralo in polnimi usti pravne države predlagatelji interpelacije žugate s kazalcem, pomislim, da ta skrb pač ne more biti razlog silovitosti vaših napadov.

 

Zakaj ne? Zato, ker preostali vaši prsti kažejo na vas, predlagatelje interpelacije, na člane vaših strank, poslance in bivše ministre. Na vas, ki brezsramno prepisujete govore velikih državnikov in pišete eseje o zločinu in kazni tako, da so po delih prepisani kar iz enciklopedij; na vas, ki ste govorili o pregledovanju mednožij in pozivali k zdravljenju istospolno usmerjenih; na vas, ki ste prepričani, da ni treba plačevati položnic; na vas, ki glasno trdite, da je trgovanje s poslanskimi glasovi za izpolnitev egoističnih zasebnih interesov zgolj politična praksa in ne korupcija; na vas, ki nikoli niste dovolili, da bi končno prišlo do epiloga pri razvpitih zgodbah o trgovini z orožjem pod mizo; na vas, ki ste se znašli v uradnih postopkih zaradi sumov ponarejanja izpita, diplome ali celo hujših kaznivih dejanj, kot so izsiljevanje, nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva.

 

In naj vas nazadnje spomnim tudi na zelo zgovoren primer nekdanjega ministra, ki je v pismu od mene zahteval, da: »razrešim nastalo zadrego in končam zadevo«. Govoril je seveda o policijski preiskavi, ki je potekala zoper njega. Očitno ga je vodila osebna izkušnja ali prepričanje, da zakoni ne morejo biti za vse enaki, še posebej ne za tako zaslužne politike.

 

Čemu torej takšna silovitost? Zakaj takšen gnev? Morda pa ravno zato, ker ste za politikanstvo brez zakonov; ker vam politika ustvarjanja problemov ustreza bolj kot politika reševanja problemov; ker vam dokazovanje domnevnega patriotizma na plečih manjšin ustreza bolj kot spoštovanje človekovih pravic in sodnih odločb; glede na zadnje dogodke pa vam očitno bolj ustreza tudi to, da se roka pravice raje zlomi, kot pa se dotakne politikov in drugih vplivnih ljudi. Takšne politike ste vajeni, takšno politikantstvo hočete ohraniti! Od tod vaša obrambna reakcija, od tod vaša interpelacija, od tod vaša inkvizicijska strast!

 

Kaj so namreč sploh konkretni očitki v tej navlaki žalitev in blatenja, v tej reki nespodobnih namigovanj in laži?

Da zlorabljam policijo, pravite. Da vplivam nanjo, tako da Slovenija postaja policijska

država. Vi, ki ste do obisti politizirali policijo in z njo prestrelili to družbo, mi očitate svoje lastne grehe. Vaši prsti kažejo nazaj na vas.

 

Zato ne odgovarjam vam, temveč vsej slovenski javnosti:
Ja, res je, vplivam na policijo.
• Vplivam na policijo, ker smo zaostrili zahteve po znanju in izkušnjah, ki jih mora izpolnjevati generalni direktor policije. Zaradi tega jo danes vodi oseba s 25-letnimi izkušnjami policista in kriminalista, brez političnih povezav in brez madeža v svoji kartoteki.
• Vplivam na policijo, ker smo zaostrili pogoje in postopek za razrešitev generalnega direktorja policije. Zato je ta danes mnogo bolj neodvisen in samostojen kot kadarkoli prej in zato je policija zadihala s polnimi pljuči in dela ”na polno”.
• Ja, vplivam na policijo tako, da se je za deset krat zmanjšalo število pritožb občanov nad delom policije zaradi kršenja človekovih pravic, v primerjavi z zadnjim letom mandata ministra Mateja.
• Vplivam na policijo, ker sem v svojih usmeritvah kot prioriteto postavila boj proti gospodarskemu kriminalu. Zato imamo danes Nacionalni preiskovalni urad in največjo preiskanost kaznivih dejanj v zadnjih desetih letih, vključno z najtežjim organiziranim in gospodarskim kriminalom.
• Ja, vplivam na policijo, ker sem kot prioriteto postavila pregon alkohola s cest. Tudi zato je lansko leto umrlo 20% manj ljudi kot zadnje leto mandata ministra Mateja.
• Vplivam na policijo, ker sem ji izborila dodatna sredstva za opremo policistov. Zato imajo danes policisti zaščitne jopiče in rokavice.
• In nenazadnje, zaradi mojega vplivanja na policijo, je ta postala še bolj občutljiva na pojave nasilja v družini, kakor tudi nasilja nad vsemi drugačnimi.
Tako vplivam skupaj z mojo ekipo na policijo – in ponosni smo na te rezultate.

 

 

Gospe in gospodje, podpisani pod besedilo interpelacije,

 

očitno ste prizadevanja za učinkovito in v probleme osredotočeno policijo zamenjali s policijsko državo. A kako bi potem rekli času, ko je minister Mate z megafonom usmerjal delo policije v Ambrusu? Ko je Slovenija po hitrem postopku sprejela zakonodajo, po kateri se lahko za celi dve leti hranijo podatki o telefonskih klicih vseh državljanov? Ko so se odmevne aretacije dogajale pred kamerami izbranih novinarjev? Ko je minister Mate na tiskovnih konferencah komentiral zasebna življenja posameznih osumljencev? Ko so zaposleni v policiji morali pisati gradivo za predvolilna soočenja ministra Viranta? Ko je mnoga sporočila policije za medije v zadevi Patria in še kakšni drugi moral pred objavo odobriti kabinet predsednika vlade? Je bila to morda sproščena Slovenija – ali sploščena v dvodimenzionalno, avtoritarno strahovlado, ki so ji državljani in državljanke na volitvah rekli: “Ne, hvala!”.

 

Prsti kažejo na vas tudi takrat, ko se vam ni zdelo nič narobe s stanjem policije in pravne države, ko so, kot so poročali mediji "po Sloveniji poganjale vaške straže, v Grčaricah pa so vaščani kar sami zaustavljali policijska vozila in pregledovali, ali se v njih slučajno ne skriva kakšen kos družine Strojan". Niti ni bilo nič narobe, ko je v zadevi Plut minister Mate sam spremenil poročilo o nadzoru in celotno krivdo zvalil na policijo in tako prikril, da se večina težav v zadevi Plut skriva na tožilstvu. O sumih politične zlorabe policije tudi ni bilo ne duha ne sluha, ko je policija založila Interpolovo depešo v primeru Patria in se preiskava mesece ni premaknila z mrtve točke. Ne, vse to za vas ni bilo sporno.

 

Naslednji očitek iz interpelacije je povezan z domnevnim oškodovanjem javnih financ pri najemu stavbe za Nacionalni preiskovalni urad.

 

Že tri mesece se v domnevnem javnem interesu brska po najemu te stavbe. Tri mesece se poklicani in nepoklicani strokovnjaki ukvarjajo s postopkom in pogodbami o najemu. Vse lepo in prav. Javnost ima pravico vedeti. Zato sem sama že pred tremi meseci dala javnosti na vpogled celotno dokumentacijo vezano na ta najem, vse pogodbe, iz katerih jasno izhaja tudi to, da ima Ram Invest stavbo na lizing. In v treh mesecih nihče ni našel nobene nepravilnosti, ne v postopku izbora, ne v sami pogodbi, ne v ceni najema. Ne glede na to smo vso dokumentacijo posredovali še Komisiji za preprečevanje korupcije s predlogom, naj jo pregleda in poda svoje mnenje.

 

Kljub temu pa se je, tudi tukaj, z izdatno podporo predlagateljev interpelacije, zavrtel pravi vrtinec laži in pravnih nesmislov, ki je svoj vrhunec doživel v dnevih pred interpelacijo.

 

Tako je bilo najprej sporno, da je stavbo zgradil Vegrad. Ko se je pokazalo, da je Vegrad zgolj eden od podizvajalcev gradbenih del, je postalo sporno dejstvo, da je lastnik stavbe Ram Invest, čeprav ni jasno kakšno povezavo ima samo lastništvo s primernostjo stavbe za najem. Nato se je špekuliralo, ali je to drag najem, čeprav konkretne številke govorijo, da je to eden najbolj ugodnih najemov, ki jih država plačuje za primerljive nepremičnine. In ko se dejstvu, da z najemom ni nič narobe ni dalo več upirati, je naenkrat postalo sporno, da ima Ram Invest lizing …

 

Znova, po vsakem argumentu, ki je očitke postavil na laž, se je vzpostavil nov problem, nov očitek, nova manipulacija. Vse drugo je zanimalo predlagatelje razen dejstev in vsebine pogodbe.

 

Pustimo zato domišljijo ob strani in poglejmo dejstva:
Najem stavbe za Nacionalni preiskovalni urad ni bil zamenjava za stavbo na Litostrojski! Tudi, če bi se ministrstvo selilo na Litostrojsko, bi še vedno potrebovali dodatne prostore za Nacionalni preiskovalni urad.
Najema smo se lotili kot to predvideva zakon. Na trgu izbrali več ponudb, konkretno sedem. Za nasvet o postopku smo vprašali Ministrstvo za finance in Računsko sodišče, celoten postopek pa so vodile strokovne službe ministrstva, ki so na koncu izbrale najprimernejšo ponudbo. S tem ponudnikom so se potem še trdo pogajale za čim nižjo ceno najema in jo tako od prvotno ponujene znižale za celih 23,35 %, v tej ceni pa so si izborile tudi opremo prostorov.
Mirno lahko rečem, da je zaposlene na ministrstvu pri izboru stavbe vodil izključno javni interes in da smo zakonito, transparentno in stroškovno učinkovito sklenili posel v javno dobro.

 

In zakaj tudi tukaj prsti kažejo na predlagatelje? Zato, ker je minister Mate pri najemu stavbe na Litostrojski naredil vse tisto, česar ne smeš, če želiš nekaj narediti za javno dobro. Tako se je minister Mate najprej izognil uporabi zakona o javnem naročanju; nato je iz postopka izbora počasi izločil vse javne uslužbence in se o poslu na koncu odločil kar sam; izbral je lokacijo navkljub opozorilom strokovnih služb, da ni primerna iz varnostnih razlogov; dvignil je ceno s podpisom aneksa en dan preden sem prisegla kot ministrica; in za neopremljene prostore dogovoril najemnino, ki je višja od najemnine za opremljene prostore na lokaciji Nacionalnega preiskovalnega urada!

 

A vse te napake mu danes seveda ne preprečujejo, da mi ne bi zastavljal vprašanj o zakonitosti in transparentnosti zavez, ki sem jih kot ministrica sprejela sama. Vendar sama imam odgovore! Zakon in dejstva so na moji strani!

 

In kaj naj bi bilo torej sporno.
To, da smo stavbo najeli od zasebnika? To vendar ne more biti sporno, saj imajo ministrstva sklenjenih kar 171 najemov z zasebniki, znesek najemnin pa znaša 33 mio evrov letno.
Je morda sporno to, da je cena dogovorjenega najema 13,03 evra/m2? Ne, to zagotovo ni sporno, glede na to, da država za podobne prostore na podobni lokaciji plačuje bistveno višje najemnine, npr. za prostore Ministrstva za šolstvo in šport 17,3 evra/m2 ali za prostore Ministrstva za okolje celo 20,04 evra/m2.

 

Kaj pa postopek najema, je mar z njim kaj narobe? Očitno ne, če sta pravilnost postopka potrdila tako Ministrstvo za finance kot Računsko sodišče.
Kaj je torej še sploh lahko kriterij za presojo oškodovanja javnih financ, če to ni cena in če to ni zakonitost postopka?

 

Predlagatelji trdijo, da je ta kriterij osebno poznanstvo ponudnika. Ob tem pa ne povejo do kje sega takšno domnevno »nedopustno« poznanstvo. Zadošča za takšno nedopustnost, da sva iz istega kraja? Je odločilni kriterij, da sva hodila na isto šolo? Je morda to, da sva se celo nekajkrat srečala, ali to, da sva bila gosta na isti poroki? Kje se postavi meja, ko znanstvo postane zadržek in kdo jo postavi? Ali pa je to zadržek kar sam po sebi, odvisno od trenutne politične potrebe?

 

Te meje ne postavlja javnost in je ne postavljajo predlagatelji interpelacije, temveč jo postavlja Zakon o preprečevanju korupcije in Komisija za preprečevanje korupcije. In slednja na seznam podjetij s katerimi Ministrstvo za notranje zadeve ne sme poslovati ni uvrstila niti podjetja Ram Invest niti podjetja Hypo Leasing. To so dejstva in to pravi zakon!

In še zadnji od očitkov iz interpelacije: onemogočila naj bi parlamentarno preiskavo o

izbrisanih, s tem pa izkazala nespoštovanje ustavnega načela delitve oblasti. Kaj sem storila? Zavrnila sem izročitev seznama javnih uslužbencev, ki so leta 2004 izdajali dopolnilne odločbe. Zakaj? Zato, ker menim, da to presega pristojnosti preiskovalne komisije in zato, ker jih nisem želela ponovno izpostaviti šikaniranju in grožnjam, kar se je v preteklosti že dogajalo.

 

Ker je mojo odločitev potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani, pričakujem, da boste predlagatelji interpelacije spoštovali ustavno načelo delitve oblasti in odločbo upoštevali. Pri vložitvi interpelacije ste se na to namreč še požvižgali, čeprav ste to sodno odločbo že imeli v rokah.

 

Predlagatelji interpelacije,

 

vedno znova dokazujete, da so diskvalifikacija, diskreditacija in laž orožje, brez katerega ne znate biti političnega boja. Tarče vaših napadov so bile praktično že vse institucije naše državne ureditve. Od vseh treh predsednikov republike, Milana Kučana preko Janeza Drnovška do Danila Türka, od Ustavnega sodišča preko Računskega sodišča do rednih sodišč, od varuha človekovih pravic do informacijske pooblaščenke.

 

Princip je isti, le pred 15 leti skovane besede so dobile novo obleko. Udbomafijo je zamenjala mrežokracija, Kučanov klan garažne elite, hobotnico pajkova mreža, sile kontinuitete pa tranzicijska levica. Ne glede na nasprotnika, ne glede na aktualno problematiko, stil in metode so vedno enake: ne argumentirana kritika, temveč očrnjenje in blatenje.

 

Tudi sama že od svojega vstopa v politiko dalje plačujem zelo visoko ceno za to, da sem si kot mlad človek in kot izkušena pravnica drznila stopiti v vaš svet. Zaradi te predrznosti me že od prvega trenutka dalje ustavljate na vse možne načine, ne samo z lažmi in diskreditacijami zoper mene osebno, ne, vaš politični boj ste prenesli tudi v moje zasebno življenje. Z mano obračunavate preko mojih najbližjih, mojih strankarskih kolegov, njihovih sorodnikov in drugih ljudi, ki sem jih kdaj v življenju srečala, ali pa jih celo niti nikoli nisem srečala.

 

S to zadnjo interpelacijo pa ste znižali prag politične in siceršnje spodobnosti do takšne nizkotnosti, da tudi sama, čeprav sem tovrstnim metodam podvržena od prvega dne v politiki, to težko še razumem. Dovoljeno je takorekoč reči vse, dejstva in zakoni niso več nobena ovira, besede, ki so najhujše žaljivke in psovke, pa so postale del vašega političnega govora.

 

Tu stojim, zato, da se uprem temu vašemu gnevu. Sicer ne vem od kod prihaja, vem pa, da me ne boste spremenili. Z nobenimi grožnjami, nobenimi interpelacijami in absurdnimi predstavami. Če je vaše sporočilo – poglejte si jo, kakšno ceno plačuje za svoj vstop v politiko in za svoje načelne odločitve - potem jo z veseljem plačujem. Tega se ne bojim. Bojim se le prihodnosti po vaših merilih. Po tistih merilih, s katerimi kazalec upirate vame, a z ostalimi prsti razgaljate sebe. Razgaljate svojo dvodimenzionalno, sploščeno podobo sveta.

 

Hvala.