Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

NOVICA

Nadaljevanje razprave v Državnem zboru o delu in odgovornosti ministrice Katarine Kresal

Ministrica Katarina Kresal je v nadaljevanju razprave v Državnem zboru o njenem delu in odgovornosti zavrnila očitke iz razprav nekaterih poslancev, ki se nanašajo na najem prostorov za Nacionalni preiskovalni urad in vpletenost v zadevo Baričevič:

"Eden izmed pogojev za uspešno opravljanje dela državne uprave je tudi zagotovitev ustreznih pogojev za delo. Med te ustrezne pogoje za delo sodijo tudi ustrezni prostori. Ko ni lastnih notranjih kapacitet, takrat zakon izrecno dopušča, da se lahko kapacitete najamejo ali pa se kupijo.


Najemnega razmerja v nobenem primeru ne moremo povezovati z namenom, da bi najemodajalec s takšnim razmerjem, najemnik s takšnim razmerjem omogočal najemodajalcu, da bi to nepremičnino pridobil v last. Prednost najema pred nakupom je, da je takšno razmerje za najemodajalca, najemojemalca bistveno bolj učinkovito, bistveno bolj fleksibilno. Lahko se spreminja, če prihaja do spremenjenih pogojev, lahko se odpove, lahko se spremeni pogoje, lahko se dobi bolj ustreznega. Predvsem pa ob najemu ne potrebuješ znatnih začetnih denarnih sredstev, kar potrebuješ za nakup. Finančno breme lahko razporediš skozi leta najema in če bi bilo najemanje od zasebnikov nekaj tako nedopustnega in nezakonitega, potem ne bi država oziroma le ministrstva imela sklenjenih 171 najemnih pogodb z zasebniki za nepremičnine, za katere se plačuje 33 milijonov evrov.

 

Obstoječe Ministrstvo za notranje zadeve z vsemi svojimi enotami, če izvzamemo Nacionalni preiskovalni urad, v stavbi na Litostrojski ne bi imelo prostora. Tako bi še vedno ostale notranje organizacijske enote, ki se ne bi selile, če bi šli na Litostrojsko, Sektor za mednarodno zaščito, Direktorat za upravne in notranje zadeve, del Sektorjev za migracije in integracije, Specializirana enota za nadzor prometa na Vodnikovi, Specializirana enota za nadzor državne meje na Jožeta Jame, Center za tujce v Postojni, Letalska policijska enota na Brniku, Policijski orkester na Vodnikovi, Sektor za posebne naloge, Center za forenzične preiskave, Urad za varnost in zaščito, Specialna enota, Policijska akademija, Sektor za varnost in zdravje pri delu na Kotnikovi, Oddelek za radijske zveze in oddelek za elektronske naprave na Vodnikovi, Oddelek za materialno-tehnične zahteve in Oddelek avtopark in avtomehanična delavnica na Vodovodni, Oddelek za prehrano Kotnikova, Center za oskrbo Gotenica. Ta stavba bi bila še vedno premajhna.

 

Tam ni bilo prostorov za Nacionalni preiskovalni urad. In prostore za Nacionalni preiskovalni urad je bilo treba poiskati v vsakem primeru. Iskali smo jih v skladu s sklepom, ki ga je sprejela Vlada, ki je kot eno od prednostnih nalog postavila boj proti gospodarskemu kriminalu, učinkovit boj proti gospodarskemu kriminalu, s tem pa ustanovitev Nacionalnega preiskovalnega urada.

 

Najema Nacionalnega preiskovalnega urada smo se lotili tako transparentno, kot je Vlada sklenila, da bo podprla Nacionalno preiskovalni urad. V skladu z zakonom smo šli v zbiranje ponudb za že obstoječo stavbo. Odločili smo se za najem stavbe, ki že obstaja in ki odgovarja zahtevam.

 

Ponudnikov prostorov za NPU je bilo sedem. Postopek so vodili javni uslužbenci strokovnih služb ministrstva, med katerimi ni nikogar iz mojega ožjega kabineta ministrstva. Ti javni uslužbenci so si vsako od lokacij ogledali in za vsako posebej pripravili analizo po vnaprej določenih pogojih in merilih za izbor, na podlagi česar se je kot najbolj primerna izkazala stavba na Dimičevi ulici. Za ceno najema se je pogajala osemčlanska komisija predstavnikov strokovnih služb ministrstva, ki je izpogajala najnižjo možno ceno, to je 13,03 evra/m2 za opremljeno stavbo z garažnimi in zunanjimi parkirišči. Če bi izbrali drugega najugodnejšega ponudnika, bi plačali za kvadratni meter 18 evrov. Imam občutek, da bi bilo vse v redu, če bi vzeli naslednjega ponudnika, ki je bil sicer za 5 evrov dražji (ponudba za 18 evrov), samo za to, da ne bi bil izbran ponudnik Ram Invest. Takšen najem, če bi vzeli drugega najbolj ugodnega v vrsti, bi ministrstvo stal dodatnih 53 tisoč evrov najemnine brez opreme. Opremo bi bilo treba plačati še posebej. Zame to ni primer racionalnega dela z javnim denarjem.

Ministrstvo se ni pogajalo s Hypo Leasing, ker je nepremičnino na trgu ponujalo v najem podjetje Ram Invest kot njen ekonomski lastnik in edina oseba, ki z nepremičnino lahko razpolaga in je torej ni ponujal Hypo Leasing. Ram Invest je stavbo sicer kupil na lizing, on je bil tisti, ki je bil ponudnik, on je bil tisti, ki s tako nepremičnino lahko razpolaga in ja, ko jo je kupil od prejšnjega investitorja, Konstruktorja, je vzel lizing za to, da je lahko nadaljeval z gradnjo.

 

Ministrstvo je pred podpisom najemne pogodbe s ponudnikom nepremičnine Ram Invest vpogledalo v lizing pogodbo, ki jo je ta 7. 2. 2008 sklenil s Hypo Leasing, pri čemer so bili poslovni podatki, kot je npr. višina lizinga, prekriti kot poslovna skrivnost. Iz pogodbe jasno izhaja, da Hypo Leasing nima pravice razpolagati z nepremičnino, torej je tudi nima pravice dajati v najem oziroma z njo upravljati. Skladno z naravo lizinške pogodbe ima namreč lizing hiša pravno lastništvo na predmetu lizinga zgolj kot obliko zavarovanja svoje naložbe. Lizingodajalec namreč ne sklepa pogodbe o lizingu z namenom, da pridobi lastništvo nad nepremičnino, marveč da zavaruje finančna sredstva, ki jih je zagotovil lizingojemalcu na podlagi njunega pravnega posla. Lizingodajalec je sicer vpisan v uradne zemljiškoknjižne evidence kot pravni lastnik, vendar je njegovo pravno lastništvo omejeno skladno s pogodbenimi določili lizinga. Dejanski in ekonomski lastnik je Ram Invest in zato, ker Hypo Leasing nima absolutno nobene pravice razpolagati s to stavbo in ker ni v njem ekonomski lastnik, ki lahko z njo opravlja se z njim seveda nismo mogli pogajati. Pogajali pa smo se z Ram Invest in to zelo uspešno.

 

Podjetje Ram Invest je včeraj razkrilo, da Hypo Leasingu plačujejo mesečni obrok v višini 125.000 evrov, kar letno znaša 1,5 milijona evrov. Ministrstvo za notranje zadeve za najemnino prostorov plačuje 1,6 milijona evrov na leto.

Ram Invest je februarja 2008 s Hypo Leasingom sklenilo pogodbo o finančnem lizingu ter prodajno pogodbo, v kateri je zapisano, da Hypo Leasing kupuje predmet pogodbe izključno zaradi oddaje le-tega v finančni lizing nazaj prodajalcu. S tem so v Ram Investu, kot so zapisali v sporočilu za javnost, pridobili dodatna sredstva za gradnjo poslovnega objekta. Kot so zapisali, so med gradnjo s podjetjem Hypo Leasing sklenili dodatke k obstoječi pogodbi o finančnem lizingu, s katerimi so pridobili dodatna sredstva za dokončanje zgradb. V objekt so vložili tudi lastna sredstva v deležu okoli 20 do 30 odstotkov vrednosti investicije. Dodatni stroški, poleg pologa za lizing, so vključevali obresti in druge stroške financiranja, stroške strokovnega nadzora, stroške inženiringa ter stroške projektiranja in nakupa notranje opreme. Podjetje Ram Invest kot ekonomski lastnik objekta mora pokrivati tudi vse stroške investicijskega vzdrževanja in zavarovanja objekta in opreme, navajajo v sporočilu za javnost.

 

Tukaj moram reči tudi nekaj o ničnosti pogodbe za stavbo na Litostrojski. Računsko sodišče v svojem mnenju z dne 7. aprila 2009, za katerega smo ga mi zaprosili, zato ker smo želeli vedeti, kako se pravilno peljejo postopki in kaj je s stavbo na Litostrojski, zelo jasno povedalo, da je Ministrstvo za notranje zadeve naročnik po Zakonu o javnem naročanju in je kot takšno v celoti zavezano upoštevati določbe tega zakona, pri čemer v konkretnem primeru Litostrojske po mnenju Računskega sodišča niso bile izpolnjene izjeme po 17. in 18. členu Zakona o javnem naročanju. To pomeni, da bi moralo biti izvedeno javno naročilo, ki pa ni bilo izvedeno. Iz tega mnenja izhaja posebno opozorilo Ministrstvu za notranje zadeve na vsebino 110. člena Zakona o javnem naročanju. Ta določa primere ničnosti pogodb, in sicer je Računsko sodišče posebej opozorilo na četrto alineo tega člena, ki določa, da so pogodbe nične, če naročnik odda izvedbo naročila ali pooblasti za izvedbo naročila tretjo osebo ali osebo, ki ni naročnik po Zakonu o javnem naročanju, da bi se na ta način izognil uporabi zakona.


Prav tako je Računsko sodišče posebej opozorilo na sedmo alineo 110. člena Zakona o javnem naročanju, ki določa, da so nične pogodbe, ki so sklenjene brez predhodno izvedenega postopka oddaje javnega naročila, pa bi ga naročnik, po določbah tega zakona, moral izvesti.

 

Računsko sodišče je zelo jasno povedalo, da bi za Litostrojsko moral biti javni razpis. Javnega razpisa ni bilo, zakon se je obšel in zato je podana jasna zakonska podlaga, da je bila takšna pogodba nična. In tudi Državno pravobranilstvo je v svojem mnenju z dne 4. junija 2009 pojasnilo, da bo glede na mnenje Računskega sodišča, po katerem je ocenilo, da je s podpisom najemne predpogodbe prišlo do kršitev določil Zakona o javnem naročanju v primeru spora uveljavljalo ničnost najemne predpogodbe, ki jo je sklenil takratni minister Mate.

 

Že v odgovoru na interpelacijo sem zelo jasno napisala, po jasnih, primerljivih parametrih, kaj bi se zgodilo po 20 letih, če gremo na Litostrojsko, in kaj bi se zgodilo po 20 letih, da ne gremo na Litostrojsko in da najamemo še nacionalni preiskovalni urad. Razlika je očitna in tega se ne da spregledati. Po 20 letih najema Litostrojske je stroškov za državo 110.586.050,80 evrov. Če ne gremo na Litostrojsko, ohranimo vse nepremičnine, ki jih imamo v Ljubljani, ker seveda potem nekje moramo ostati, dodamo še stavbo nacionalnega preiskovalnega urada, v dvajsetih letih to državo stane 48,293.721,20 evrov. Torej več kot polovica manj.

 

In še ena laž se ves čas ponavlja v tej razpravi. Da bi Litostrojska na koncu postala državna. Z Litostrojsko je bila sklenjena klasična najemna pogodba. Kot sem povedala v uvodnem govoru, sem vse pogodbe dala javnosti že tri mesece nazaj, za Litostrojsko in za Dimičevo, in tisto je najemna pogodba in ni lizing pogodba in na koncu nima klavzule prehoda lastnine na MNZ. V obeh primerih je ista situacija. Obe sta najemni pogodbi, nikjer na koncu ne postane lastništvo Ministrstva za notranje zadeve. Razlika je samo ena, tista očitna. Litostrojska bi nas stala 110 milijonov, takšno stanje, kot je zdaj, pa nas stane pol manj, 48 milijonov evrov.

 

Pa da, ker očitno ne verjamete našim lastnim inštitucijam, ne verjamete Računskemu sodišču, ne verjamete državnemu pravobranilstvu, bi samo za primer kako zelo narobe je, kako se je gradila Litostrojska, povedala en primer. Podoben primer izogibanja zakona o javnem naročanju, kot se ga je šel minister Mate, se je zgodil tudi v Nemčiji in o njem je razsodila komisija evropskih skupnosti. Gre za primer, ko je mesto Köln z neko gradbeno družbo sklenilo najemno pogodbo za 100 let za objekt, neke hale, vredne okoli 600.000 evrov. Mesto ni šlo na javni razpis, ampak ga je zaobšlo s to najemno pogodbo. Enako kot minister Mate ni šel na javni razpis, ampak ga je zaobšel z najemno pogodbo, za nekaj, kar sploh še ni stalo, kar se sploh še ni začelo graditi. Seveda, tam so zelo pozorno spremljali ta posel. Evropska komisija ga je obravnavala in ker mesto v nekaj letih ni prekinilo pogodbe, kot to narekuje direktiva, je komisija sprožila sodbo na drugi stopnji in Nemčiji zaračunala visoko kazen. Gre za popolnoma isto zadevo, ki je, če ne verjamete našim lastnim pravilom, verjemite vsaj evropskim pravilom, napačna. Tako se ne dela. In ena država je že dobila kazen za to in enako bi Slovenija lahko dobila kazen za takšno ravnanje.

Zadeva Baričevič.

 

Policije v zadevi Baričevič nisem usmerjala šest ur. Moram ostro zavrniti, zato ker enostavno ni res, ker takšne možnosti nimam niti mi takšne možnosti zakon ne daje. Usmerjanje policije je vedno lahko samo sistemsko in organizacijsko, nikoli se ne nanaša na operativne zadeve. V konkretnem primeru sem bila skladno z utečeno prakso, ki je obstajala že pred vsemi mojimi predhodniki, obveščena in seznanjena o tragičnem dogodku, ki je imel močan odmev v javnosti. Res je, da sem kar nekaj naredila na področju usmerjanja policije tam, kjer je zmanjkalo mojemu predhodniku, pa še kakšnemu njegovemu predhodniku glede vzpostavitve učinkovitega sistemskega nadzora nad delovanjem policije, glede zagotavljanja strokovnosti, odzivnosti, učinkovitosti, pa tudi pogojev za delo. Glede na to sem izdala 17 usmeritev in vse so se nanašale na to, kako mora policija varovati človekove pravice, kje ne sme čez mejo, kako lahko uporablja določena sredstva. To je pristojnost Ministrstva za notranje zadeve in to sem počela.

 

Glede konkretnih učinkov o usmerjanju bi še to, mislim, da je treba odgovoriti na navedbo poslanca Gorenaka, da tožilec usmerja policijo od trenutka, ko je obveščen o nekem dogodku. To ne drži. Vrhovno državno tožilstvo je že leta 2007 podalo usmeritev, da tožilec usmerja policijo v tistih primerih, ko jo o tem pisno obvesti. Gospod Gorenak to zagotovo ve, ker je velik poznavalec tega področja, ampak mu je ta misel zbežala. Glede obveščanja. Policija je me je o dogodku telefonsko obvestila med 17.30 in 18. uro. Zakaj podatek ni na sekundo točen? Zato, ker mene ne obvešča Operativno-komunikacijski center, kjer se snemajo vsa poročila, ampak me obvešča Generalna policijska uprava in klici se ne snemajo.

 

Med 17.30 in 18. uro so bili na kraju dogodka že novinarske ekipe. Pojavljale so se že tudi novice po internetu, skratka javnost je že vedela, kaj se dogaja. In takrat sem izvedela tudi jaz. Takrat so policisti tudi že aktivno opravljali svoje naloge, zavarovali so kraj dejanja, odvrnili so napad psov na lastnika in nase, enega psa so ustrelili, prenesli so poškodovanega lastnika psov v garažo, ker je bilo zunaj precej mrzlo. V tem času so bili na kraju tudi že reševalci Reševalne postaje Ljubljana. Skratka, ko so naredili tisto prvo, kar mora policija narediti, ko so zavarovali osebe in kraj pred morebitnimi novimi nevarnostmi, so obvestili ministrico za notranje zadeve, tako kot to morajo narediti. In to delajo v skladu z usmeritvami, ki veljajo, v skladu z Zakonom o državni upravi in v skladu z Zakonom o policiji ter v skladu s Pravilnikom o usmerjanju in nadzoru policije; pa še nekaj pravilnikov je, pa ne bom vseh brala.

 

Glede obveščanja preiskovalnega sodnika in okrožnega državnega tožilca. Kar nekaj pojasnil poslanca Gorenaka je bilo, ki so zavajajoča in jih je treba sistematično obdelati. Še enkrat, ko je policija prišla na kraj, so tam še skakali razjarjeni psi. Na tleh je ležal hudo, hudo obgrizen človek, ki je bil še živ. Skratka, situacija ni bila mirna in umirjena. In kar policija mora narediti, če deluje strokovno, je, da najprej zavaruje življenja ljudi, da zagotovi varnost drugih ljudi pred morebitno nevarnostjo – takšna nevarnost so bili tu pač psi, ki so napadali –, nudijo pomoč poškodovanemu, potem morajo poklicati, aktivirati zadostno število policijskih patrulj, poklicati morajo reševalno vozilo, seznaniti morajo strokovnjake, kriminaliste, veterinarje. To je prva stvar, ki jo morajo narediti policisti, ko pridejo na kraj, to je standardna zadeva in to gospod Gorenak ve, ker je poznavalec tega področja. In tako dela policija v vseh podobnih ali ne podobnih primerih, tako se ravna po stroki.

 

Tudi obveščanje preiskovalnega sodnika in okrožnega državnega tožilca se v tem primeru ni razlikovalo od obveščanja v podobnih primerih. Pa če navedem nekaj primerov, da bomo lahko videli, ali gre res za enako zadevo. Tudi pri tako hudem kaznivem dejanju, kot je bil umor v zadevi Plut, je policija obvestila preiskovalnega sodnika šele uro po dogodku. Pa ga takrat tudi niso mogli obvestiti še o vseh okoliščinah, ker zanje pač še niso vedeli, ker ogled kraja se zgodi po tem, takrat se natančno preišče kraj. Pa se bomo vprašali, ali jih je takrat v vmesnem času pri zadevi Plut usmerjal minister Mate – jaz mislim, da ne, absurdno. Ampak to logiko mi želite vsiliti. Podobno obveščanje preiskovalnega sodnika in okrožnega državnega tožilca kot v zadevi Baričevič je bilo ne nazadnje tudi v zadevi Global; tam se je zgodila posebno huda telesna poškodba. To se je zgodilo oktobra leta 2007. Napad se je zgodil ob 3.24. Preiskovalni sodnik in okrožni državni tožilec sta bila obveščena šele ob 5.52 – dve uri kasneje, pa je šlo za posebno hudo telesno poškodbo na kraju, ki je javen, kjer je veliko ljudi in ki ima lahko tudi velik odmev v javnosti.

 

V primerih nasilja v družini, ki naj bi tudi bili pomembni, lahko obveščajo preiskovalnega sodnika in okrožnega državnega tožilca tudi pet ur po dogodku, ko pač zberejo vse relevantne podatke.

 

Policija je preiskovalnega sodnika tega dne, 2. 2. 2010, najprej ob 17.51, glede česar je posnetek obveščanja na Operativno-komunikacijskem centru, najprej obvestila preiskovalnega sodnika in tudi kasneje ves večer bila v kontaktu, obveščala o ugotovljenih okoliščinah. Ogled se je opravljal zaradi smrti človeka, ne zaradi nekih morebitnih kaznivih dejanj, ki bi jih lahko morebiti kdo storil. Pokojni lastnik psov morda, ali ki bi lahko bila posredno ali neposredno povezana z dogodkom, ker preprosto policija za njih še ni vedela ali še niso bile ugotovljene vse okoliščine, ki bi potrjevale sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Točno tako je bilo v tem primeru.

 

Zelo pomembno je, da več kot razlogi za sum, kar je najnižja stopnja verjetnosti, da je bilo nekaj storjeno, niso bili ugotovljeni niti kasneje s strani državnega tožilstva. Govorim seveda o mučenju psov. Policija se je prioritetno ukvarjala s smrtjo človeka in o tem nemudoma poročala. Ko so indici postali nekaj več, je poročala tudi o tem v povezavi s psi. Policija je preiskovalnega sodnika tudi seznanila, da se ogled v tem primeru smrti dr. Baričeviča, to je primarno, mora opraviti, da se ugotovijo vse okoliščine. Kje je tukaj želja torej, da se karkoli pomete pod preprogo. Prav tako mu je policija posebej sporočila, da se ne ve, zakaj so ga psi napadli. Kaj več bi mu torej še morali sporočiti?! Jasno so mu povedali, da gre za nejasne okoliščine napada in smrti. Preiskovalni sodnik se je v komunikaciji s policijo, zanimivo, zanimal predvsem glede smrti dr. Baričeviča, kar je razumljivo, gre za človeka, in glede uporabe strelnega orožja s strani policistov. Vsako streljanje s strani policije je vedno posebej obravnavano in posebej nadzorovano. Želel je pojasnila o tem, zakaj je policija streljala. Tudi policija je zaradi tega temu namenila posebno pozornost. V poročilu so zelo natančno napisali, kje so ležali tulci, ali so bili vsi najdeni, kolikokrat je bilo streljano, da ni bil pri tem nihče ogrožen. Tako gredo prednostne stopnje: smrt človeka, streljanje živali.

 

Da so policisti zelo strokovno in predvsem popolnoma neodvisno opravili svoje delo na kraju tragičnega primera. Iz tega razloga se je Policijska uprava Ljubljana takoj po obvestilu tudi odločila, da na kraj napoti ugledno komisijo strokovnjakov kriminalistične policije, čeprav bi to lahko opravili tudi policisti, ravnali so posebej skrbno. Torej, da bi bilo povsem jasno, kako so bili neodvisni, so želeli preveriti v skladu s svojo stroko in postavljanjem različnih verzij, tudi indic, sumljivo okoliščino glede morebitnega mučenja psov. Na to so oni opozorili veterinarja. Ko je bil še samo indic, ko še niti ni razlog za sum, so opozorili na to, so bili posebej pozorni. Opozorili so veterinarja, ki sami pri tem na to niso bili pozorni, ali sami tega niso odkrili. Kaj so potem želeli skriti? Kaj so želeli skriti, če so povedali vse kar se dogaja, če so ravnali v skladu s stroko, če so leteli za veterinarjem, jih opozarjali na spremembe na telesu psov. Iz tega, kar sem povedala izhaja, da so hoteli razjasniti vse okoliščine. Naredili so vse, da bi se razjasnile vse okoliščine. In kaj policisti oziroma kriminalisti sporočajo konkretno preiskovalnemu sodniku, ko mu poročajo o posameznem primeru je stvar njihove strokovne presoje. Tega se učijo v šolah, tečajih, kjer to delajo. Je stvar ocene konkretnega primera, konkretne situacije. Pri tem minister nima nobenega vpliva, ga niti slučajno ne sprašujejo in niti slučajno z menoj ne bi govorili, če bi z njimi o tem hotela govoriti, ker to ni moja pristojnost in to vejo oni in to vem jaz.

 

Ogled kraja dejanja je namreč zelo strogo strokovno pravilo. In vodja ogleda kraja dejanja je pri tem popolnoma neodvisen. In tako je bilo tudi v tem primeru. In še eno stvar je treba poudariti. Da obstajajo sodbe sodišč, pravnomočne sodbe sodišč, ki jasno povedo, da tudi če na ogledu ne sodelujeta preiskovalni sodnik in tožilec, potem takšen ogled ni nezakonit, zato ker ga načeloma vedno opravlja policija. Vprašanje je samo, ali je zraven preiskovalni sodnik ali ni. Preiskovalni sodnik ne more sam opravljati ogleda. To dela policija, ker je to njena naloga.

 

Pa še nekaj zanimivih podatkov glede prisotnosti preiskovalnega sodnika in državnih tožilcev na ogledih krajev dejanja. Nekaj jih je že gospod Potrč navedel. Mislim, da je prav, da se jih pove še enkrat, ker potem mogoče pokažejo večjo sliko, predvsem dokažejo nesmiselnost pripomb, da bi na mučenje živali prišla preiskovalni sodnik in tožilec in da bi o indicih, ki so se morebiti pokazali, morali poročati pred smrtjo človeka, pred streljanjem, pred vsem ostalim. Zelo velika izjema je namreč, da preiskovali sodnik in tožilec sploh prideta na ogled kraja dejanja. Od 11.237 primerov ogledov v letu 2009 samo na območju policijske uprave Ljubljana je bil preiskovalni sodnik le v osmih primerih prisoten. V zadnjih desetih letih je bilo približno 300 primerov kaznivih dejanj mučenja živali. Niti na enem ni bil prisoten ne preiskovali sodnik ne okrožni državni tožilec. Je pa še en zame vsaj šokanten podatek. Iz podatkov policijske uprave Ljubljana izhaja tudi to, da se preiskovalni sodnik in državni tožilec ne udeležita ogleda kraja niti pri tako hudih kaznivih dejanjih kot so trojni umor in samomor, poskus umora, osebno huda telesna poškodba s smrtjo, posilstva, spolni napadi na otroke in podobno. Kar se pa tiče samega mučenja psov. Razlogi za sum, da je bilo psom povzročeno trpljenje oziroma razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje mučenja živali so se potrdili šele 11. februarja, ko je nacionalni veterinarski institut poslal poročilo o opravljeni preiskavi oziroma raztelešenju psov. Na podlagi je policija sestavila uradni zaznamek o zaznavi navedenega kaznivega dejanja. O tem je policija, tako kot je že velikokrat pojasnila in poudarila, takrat takoj obvestila tudi državnega tožilca in o tem začela zbirati obvestila. In kdo je tisti, ki ugotavlja mučenje živali, kdo je ekspert za to? Policija ni ekspert za to. Ekspert za to je nacionalni veterinarski inštitut. In nacionalni veterinarski inštitut je bil tisti, ki ni mogel potrditi niti suma mučenja živali niti ovreči suma mučenja živali. V svojem poročilu je navedel kar šest razlogov zakaj bi lahko prišlo do sprememb na živalih in ni mogel izbrati kateri je pravi. Policija je to ugotovitev samo povzela, ker kot rečeno ni ekspert za to, ni izvedenec, nima te pristojnosti. Je pa policija naredila še en korak naprej. V svojem poročilu, ki ga je podala okrožnemu državnemu tožilcu je predlagala, da naj okrožni državni tožilec določi izvedenca, ki bo na podlagi teh šestih variant dokončno odločil ali je prišlo do mučenja ali ni prišlo do mučenja. Vendar se okrožno državno tožilstvo zato ni odločilo in izvedenca ni postavilo.

 

Prav tako potem, ko je policija dala poročilo tožilstvu, le to ni zahtevalo nobenega dodatnega obvestila, nobene dopolnitve poročila. To lahko pomeni samo to, da je tudi tožilstvu ugotovilo, da je tudi poročilo policije popolno, da je korektno, da je strokovno izvedeno in da je policija svoje delo temeljito opravila. To dokazujejo nenazadnje tudi številne priloge, ki so dane k temu priporočilu. Kar 54 prilog je bilo.

 

Vredno je omeniti tudi mnenje strokovnjaka veterinarske medicine, ki je bilo podano tekom zbiranja obvestil, da tovrstnih psov ni mogoče spolno zlorabiti oziroma mučiti na tak način. Poudarjam mnenje strokovnjaka veterinarske medicine, ne policista, ne kriminalista in povsem jasno bi moralo biti vsem, da policija ne more opravljati dejavnosti drugih inštitucij. Policija ne dela preiskave DNK, ne opravlja obdukcij, ne secira psov, ne ugotavlja vzroka poškodb, ne išče dlak, tega ne dela policija. To je delo nacionalnega veterinarskega inštituta, sodne medicine in veterinarske fakultete. V zvezi s tem je treba odgovoriti še na nekaj izjav, ki so bile rečene v okviru posameznih nastopih. Na primer poslanec Jelinčič je imel kar nekaj takih.

 

Glede kamer, ki naj bi se ne pregledale. To ni res. Pregledana je bila vsa okolica, in sicer naslednje ulice: Oražmova, Oslavijska, Glinška, Postonjska, Cesta v Rožno dolino. Ugotovljeno je bilo, da je edino na stanovanjski hiši Oražmova ulica 9 videonadzorni sistem, ki pa pokriva le dvorišče te hiše. To je bilo pogledano tudi na računalnikov lastnikov te hiše. Glede spreminjanja kraja dogodka, zopet izjave poslanca Jelinčiča. V kriminalistiki velja pravilo, da se kraj dejanja lahko, še več, mora se spreminjati še pred opravljanjem ogleda kraja dejanja, če je potrebno zavarovati življenje ljudi ali premoženja. Tako je bilo tudi v tem primeru, ko so policisti hudo poškodovanega lastnika psov iz dvorišča, kjer so ga ob prihodu na tleh ležečega tudi našli, odnesli v garažo stanovanjske hiše, da bi ga obvarovali pred nadaljnjimi napadi psov in nizkimi temperaturami. Minus 5 stopinj Celzija je bilo tisti dan. Nič ni spornega v tem, če pride policija in najde na tleh obgrizenega človeka, ki je še živ pri minus 5 stopinj Celzija, da ga odnese notri. Ne samo, da ni sporno, takšno je tudi strokovno ravnanje.

 

Pa če čisto na koncu damo še humano ravnanje. In policisti so ravnali tako, pokazali so tudi veliko mero požrtvovalnosti, da so zagotovili najprej varnost vseh, ki so se tam znašli, po najboljših močeh so pomagali poškodovanemu, da bi morda še ostal pri življenju, in to je za nekoga sporno. To jaz težko razumem.


Kar se tiče prisotnosti drugih psov. Na podlagi vseh zbranih obvestil, torej poleg tega, da so bile tam priče, ki so gledale kaj se je dogajalo. Dve priči sta bili, ki sta izmenoma spremljali celotno dogajanje, so takšna obvestila dali tudi: Center za forenzične preiskave, Nacionalni veterinarskih institut in vsi ti skupaj predstavljajo dokaz, da tam ni bilo nikogar drugega, razen dr. Baričeviča in njegovih psov. Verjamem, da domišljija rada dela in da bi si mogoče rad predstavljal in želel predstavljati, da se je tam dogajalo kaj več. Iz tega potem lahko nastanejo pravi eseji, zanimiva branja. Ampak niso bili. Nikogar ni bilo tam. In to so povedale vse tiste institucije, ki so v tej državi pristojne da to povedo. In bil bi že čas, da se nehate sprenevedati in da pač sprejmete na znanje, da se v zadevi Baričevič ni zgodilo nič narobe.

 

Še enkrat, kot sem rekla že na začetku. Postopek je ustavilo tožilstvo, tisti organ, ki mu brezpogojno zaupate. Da ni bilo tretjih oseb so ugotovile priče in vsi ti organi, ki sem jih zdaj povedala. Da ni bilo mučenja živali so ugotovili inšpektorji in ustrezni laboratoriji in da preiskovalni sodniki, skoraj nikoli ne pride na kraj dejanja. Skoraj nikoli, kaj šele da bi prišel na kraj dejanja mučenja živali. To se ne dogaja. In če bi korektno in pošteno zložili vsa ta dejstva na mizo, bi lahko tudi korektno in pošteno rekli, da je policija svoje delo opravila korektno. In je ne bi naredili za podij politizacije, za podij zlorabe, ker to delate vi namreč, ne jaz, zlorabljate policijo, na njenih plečih bijete boj zoper mene, ker vam ne ustrezam. Ne ustrezam vam takšna, kot sem - drugačna, ker delam po načelnih pravne države, ker me ni strah sprejemati načelne odločitve, ker mislim s svojo glavo. Zato vas je strah."