Skoči na vsebino

NOVICA

Ministrica Katarina Kresal nagovorila zbrane na žalni slovesnosti v Žužemberku

Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal je danes nagovorila zbrane na žalni slovesnosti pri spomeniku padlih borcev NOB in aktivistov OF na Cviblju v Žužemberku:

"Spoštovani župan, borci, veterani, gospe in gospodje,

 

Žužemberk, prestolnica Suhe krajine, ki se razprostira na obeh bregovih Krke, ima za seboj burno zgodovino kot le malo kateri slovenski kraj. Vlogo pomembnega strateškega središča so mu pripisali že Rimljani, še bolj slovito pa je morda obdobje Vojne krajine, ki je bila zgrajena in vzdrževana za preprečevanje vdorov Turkov v srednjo Evropo. Generacije tukajšnjega prebivalstva so bile zaradi geografskega položaja močno zaznamovane s takšnimi in drugačnimi mejami, hkrati pa tudi z nenehno grožnjo lastni varnosti in obstoju.
 
Sama sem si te kraje nedvomno zapomnila po spokojnosti, ki jo tu in tam zmoti šumenje Krke. Obdobje različnih vojskovanj, ki bi s svojim rožljanjem prekinili to harmonijo, se skoraj zazdi kot stvar neke oddaljene preteklosti. Vendar pa pogled na slok, vitek spomenik, ki stoji na hribčku Cvibelj, vzbudi zloveščo slutnjo, ki nas predrami iz te zazibanosti v mir in spokoj. Oko zazna njegovo obliko, ki sega kvišku, in njegovo vztrajno kljubovanje okoliškim vetrovom, uho pa prisluhne njegovi tišini, od katere so zgovornejša le še imena, vklesana v njegove plošče. Ni jih treba prešteti, da bi vedeli, da stojimo poleg največje partizanske grobnice na Slovenskem.
 
Dogodki, ki so se tu odvijali v okviru organiziranega narodnoosvobodilnega boja, so zelo dobro poznani in dokumentirani. Ustanovitev Ljubljanske pokrajine, namenjene izvajanju okupacijske oblasti, je imela za Žužemberk in njegovo bližnjo okolico, ki je spadala pod njen teritorij, velike posledice. Institucionaliziranega odpora proti temu tedaj ni bilo, ravno nasprotno – velik del vladajočih političnih strank tistega časa je priključitev k Italiji prek svojih časopisov celo pozdravil. Vendar pa je v številnih družbenih slojih, pa naj si bodo to kmetje, delavci ali pa kulturniki, obstajala jasna zavest, da takšen razvoj postavlja na kocko sam fizični obstoj slovenskega naroda.


Intimni upor je prerastel v svojo manifestirano obliko z ustanovitvijo Osvobodilne fronte, in kmalu po njenem znamenitem Sklepu o vstaji je tu nastala prva partizanska enota, imenovana Novomeška četa. Njej so kasneje sledile ustanovitve bataljonov, v Žužemberku pa celo izvolitev narodnoosvobodilnega odbora ljudske oblasti. Skupna ideja antifašizma ni poznala spolnih ali narodnih razlik, saj so v narodnoosvobodilni vojski sodelovali tudi pripadniki mednarodnih enot, na izjemno pomembno vlogo žensk v njej pa ne kažejo zgolj poimenovanja bolnic in šol po junaških kurirkah in obveščevalkah, temveč tudi antifašistični kongres žensk v bližnjem Dobrniču iz leta 1943 ter organizacija Antifašistične fronte žensk.
 
Kljub vsem srditim spopadom in okupatorjevim ravnanjem s civilnim prebivalstvom v številnih vojaških ofenzivah pa je borce narodnoosvobodilne vojske verjetno najbolj prizadelo nasprotovanje njihovemu gibanju na domačih tleh, v obliki ustanovitve vaških straž in domobranskih enot. Ti so boju z zunanjim okupatorjem dodali pečat prave državljanske vojne, ki še danes buri duhove in deluje kot netivo številnim sodobnim političnim populizmom, ki skušajo zamegliti celovit pogled na te dogodke s selektivnimi in pristranskimi izleti v kolektivni zgodovinski spomin.
 
Tega človeštvo že od nekdaj kleše v kamen, da bi samo sebe spomnilo na svoje zmage in poraze, veselje in trpljenje, pridobitve in izgube. Spomenik, ob katerem smo se letos zbrali, priča o velikih izgubah – krepko čez dvatisoč življenj zgolj v nekaj letih in v nekaj okoliških krajih. Vendar pa priča tudi o pomembni pridobitvi – zmagi nad fašizmom, svobodi slovenskega naroda, lastni državi, ki temelji na sodobnih, demokratičnih vrednotah in načelih.
 
Nam, ki smo rojeni precej let po vojni, je vse to morda preveč samoumevno. Zato vselej obstaja nevarnost, da nas to zaziba v samozaverovan spanec, naslednje jutro pa se zbudimo sredi novih  zidov in bojišč. Zavedati se moramo, da so vrednote narodnoosvobodilnega in antifašističnega boja v svojem temelju vrednote miru. Da pa je ravno navidezni mir, ki tiho tolerira številne, vsakodnevne oblike nestrpnosti do sočloveka, njihov najpogostejši rabelj. Vsako človeško dobo, tudi našo, zaznamujejo nepravičnosti, diskriminacija in izključevanje, menjajo se zgolj sredstva za njihovo uveljavitev.


Vladavina prava in demokracija sta le formalna okvirja, ki mu pravo vsebino dajemo šele mi, kot posamezniki in kot družba. Obdobja krize so se v preteklosti že prevečkrat izkazala kot priročna priložnost za suspenz demokratičnih civilizacijskih pridobitev in krvavo razreševanje tlečih konfliktov v družbi. Borke in borci so v težkih vojnih časih premogli pogum in sledili svojemu občutku za prav. S tem so vsem nam izborili temeljne vrednote kot so svoboda, dostojanstvo in človekove pravice, ki so se nam še do pred kratkim zdele tako samoumevne. Danes pa se vedno bolj kaže, da kriza, v kateri se je znašel ves svet, znova ogroža te iste vrednote, četudi ne pokajo puške in topovi, ljudje pa ne umirajo v taboriščih smrti.


Podobe naše realnosti dnevno kažejo slike propadajočih podjetij, delavcev, ki ne dobivajo plačila za opravljeno delo in ki živijo v nehumanih razmerah, ljudi, ki umirajo, ker ne dobijo zdravniške oskrbe,  naraščajoče nestrpnosti do vsega drugačnega... Takšno pogorišče naših prizadevanj za boljši jutri, terja od nas temeljit razmislek o tem, kako urediti naša družbena razmerja v prihodnje.


Ob takih situacijah se politika in družba morata znati postaviti na pravo stran, kot so se na pravo stran postavili naši borci in naše borke. Zbrati pogum in sprejeti ukrepe, ki bodo ljudem vrnili vero v solidarnost, dostojanstvo in enakopravnost. Vsakič, ko pogledamo spomenik, pred katerim stojimo danes,  se moramo zato spomniti, zakaj so se borili oni in opomnit zakaj se moramo boriti mi. Če tega ne bomo znali ali zmogli, so zaman vse človeške žrtve in vsi spomeniki tega sveta.


Letošnja komemoracija naj bo zato namenjena spominu na slovenski narodnoosvobodilni boj proti okupatorju, hkrati pa tudi zavedanju, da je hrbtna plat tega spomina naša lastna zaveza k prizadevanju za spoštovanje svobode in dostojanstva vsakega posameznika, zaveza, da živimo in spoštujemo vrednote, ki nam jih je ta boj krvavo izboril."