Skoči na vsebino

NOVICA

Ministrica za notranje zadeve slavnostna govorka na prireditvi ob državnem prazniku v Kočevju

Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal se je včeraj, 22. decembra 2010, v Športni dvorani v Kočevju udeležila prireditve ob državnem prazniku dnevu samostojnosti in enotnosti in 20. obletnici plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, kjer je imela tudi slavnostni nagovor.

 

Slavnostni govor ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal (velja govorjena beseda):

 

"Spoštovani župan, gospe in gospodje, toplini in veselju, ki zaznamujeta čas okoli Božiča in Novega leta, se v teh dneh pridružujeta ponos in spoštovanje do naše države in državljank in državljanov, ki so na plebiscitu pred 20 leti izbrali samostojnost Slovenije. Plebiscit tako predstavlja enega od najbolj prelomnih trenutkov v zgodovini slovenskega naroda. To je bila dovršitev sanj zavednih slovenskih intelektualcev ter vrhunec prizadevanja naših ljudi za lastno državo, s tem pa tudi priložnost, da si sami krojimo sedanjost in prihodnost. Da stoletni sen o slovenski državi ni pristal v ropotarnici zgodovine, niti po strašni izkušnji dveh svetovnih vojn ter številnih tujih apetitih po slovenskem ozemlju, je na tisti ključni dan izkazala dvojna prepričljiva večina – 88,5 odstotkov udeleženih, od teh 95 odstotkov tistih, ki so se izrekli za samostojno in neodvisno Slovenijo.

 

Primerjava mlade države z različnimi obdobji človeškega življenja kaže, da je to čas številnih pomembnih odločitev. Mlad človek se pri dvajsetih zaveda vseh upov in pričakovanj, ki jih v njegovo mlado življenje polagajo njegovi starši, učitelji ter širša skupnost. Mladostniške napake nimajo več svojega prostora, obličje naivnosti pa morajo domala čez noč začrtati poteze resnega in odgovornega člana družbe. Ta primerjava morda najbolj nazorno pokaže neverjeten uspeh mlade države, ki si je v tako kratkem obdobju prislužila ugled in zaupanje mednarodne skupnosti, zaradi hitrega razvoja pa tudi mesto v najbolj pomembnih mednarodnih organizacijah. Ti veliki koraki so nedvomno zahtevali širokopotezno in modro politiko – ta pa je potrebovala podporo ozaveščenega in aktivnega prebivalstva, ki je vselej znalo stopiti skupaj in izraziti svojo podporo. Pa tudi nestrinjanje in kritiko, ko je bilo to potrebno.

 

Večji narodi se vselej znajo pohvaliti s svojo večstoletno državniško tradicijo, ki naj bi bila sama po sebi vrlina in zagotovilo demokratičnega okolja. Mlade države, zlasti tiste, ki so izšle iz nekdanjih totalitarnih režimov, in šele vstopajo v mednarodne integracije, so v tej perspektivi vselej deležne določene stopnje sumničavosti – kot da njihovo prizadevanje za vzpostavitev lastnih institucij zaznamuje nekakšen kroničen primanjkljaj demokratičnosti. Slovenska zgodba govori ravno nasprotno – da ima država, katere nastanek ni stvar nekega mitološkega izročila, temveč legitimne plebiscitarne odločitve, pri kateri je sodeloval pretežen del njenega prebivalstva, dovolj trdne temelje, da se postavi ob bok največjim. In da njeno demokratičnost ne zagotavlja toliko večstoletna tradicija državnosti, kot pa obveščena, ozaveščena in kritična civilna družba.

 

Današnji dan je primeren, da se spomnimo vseh ciljev, ki smo si jih zadali in jih tudi dosegli. Še bolj primerno kot obujanje spominov na to, kje vse smo že bili, pa je spraševanje po tem, kam pravzaprav plujemo. Je v naših jadrih dovolj vetra, in če je, ali premoremo sploh kompas, ki bi kazal v pravo smer? Gospodarska in socialna kriza, ki je hkrati tudi kriza vrednot, nas je postavila v prostor, kjer politični diskurz namesto iskanja novih rešitev ter emancipacijskih vzvodov ustvarja nov besednjak, ki je izrazito osiromašen in polarizirajoč. Delitve, na dobre in slabe, prave in neprave, naše in one druge, so postale naš vsakdan. Namesto podiranja zidov so nekateri začeli postavljati nove.

 

Prav dejstvo, da smo v ključnih trenutkih slovenske zgodovine znali stopiti skupaj in pokazati enotnost, nas je pripeljalo do samostojne države, do članstva v EU, do stabilne valute, do vključitve v schengensko območje in nazadnje tudi do članstva v OECD. V dvajsetih letih smo prehodili pot od socialistične republike do razvite demokratične države in prav bi bilo, da ob proslavljanju 20 obletnice naše države, ki jo začenjamo v teh dneh, ne pretrgamo vezi, ki nas kot narod povezujejo. Osamosvojitev ne sme postati točka delitve, ampak enotnosti naroda.

 

Krizni časi odpirajo nova vprašanja o pravični družbeni ureditvi. Hitrih in enoznačnih odgovorov ni, čeprav se del politike pretvarja, da lahko v vsakem trenutku iz rokava strese vse potrebne odgovore. Ker ne pozna sogovornika v pravem pomenu besede, v njegovem svetu ni prostora za kritično civilno družbo, niti za angažirane državljane. Vrednosti le-teh se zaveda le modra in odgovorna politika, ki si ne utira prostora s tem, da ga zapira ostalim segmentom družbe – in ki jo namesto oženja miselnega horizonta in polarizacije zanima emancipacija slehernega posameznika ter njegova dobrobit. In kar je morda najbolj pomembno - takšna politika ima na drugi strani vselej sogovornika, ki zna poslušati, saj premore dovolj poguma, da prizna, da ne pozna odgovorov na vsa vprašanja.

 

Pogosto govorimo o tem, katero poglavje v slovenski zgodovini smo zaprli – pa naj si bo to vstop v Organizacijo združenih narodov, Svet Evrope, NATO ali pa Evropsko unijo. Zapiranje poglavij je vsekakor imelo svoj smisel tedaj, ko smo se zavzemali za vključitev v omenjene organizacije, ki so našo mlado državo postavile na politični, gospodarski in kulturni zemljevid sveta. Danes so pred nami drugačni izzivi, ki terjajo tudi drugačen premislek o našem razvoju. O tem, kako zagotavljati pogoje za ohranitev in združitev potenciala izvirnih in ustvarjalnih posameznikov, kako odpirati nove gospodarske priložnosti, kako zagotoviti delovanje pravne države in enakost državljanov pred zakonom.

 

Ta premislek pa ne more iti v smeri načrtnega spodkopavanja institucij pravne države in podpihovanja nezaupanja ljudi v naš družbeni sistem, temveč v smeri iskanja idej in rešitev, ki nas bodo vodile v pravičnejšo in bogatejšo družbo. Naša država je nastala iz boja za spoštovanje človekovih pravic in boja za takšno družbeno ureditev, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo vseh državljanov Slovenije.

 

Zato se je v teh nedvomno težkih časih dobro spomniti naše mladosti, naše zagnanosti. In tako kot najstnici oprostimo mnoge muhavosti, od dvajsetletnice že upravičeno pričakujemo, da se je še vedno pripravljena učiti – saj je celo življenje pred njo! Pred Slovenijo so še vse možnosti. Zato jih odpirajmo, ne zapirajmo; zato sodelujmo, ločujmo pa le odpadke, ne pa ljudi in usod; dajmo prihodnosti smisel in upanje, kajti le tako jo lahko sploh uresničimo. Saj veste: najboljši način, da pride prihodnost je, da jo narediš. Slovenke in Slovenci in vsi naši sodržavljani in državljanke to znamo."