Skoči na vsebino

Vsebino spletnega mesta selimo na osrednje spletno mesto državne uprave www.gov.si, ki je bilo objavljeno 1. julija 2019.
Vse naše novejše objave najdete na www.gov.si.

NOVICA

Slovesnost v spomin na osamosvojitvene dogodke na Brniku

Danes, 26. junija 2015, je potekala slovesnost v spomin na osamosvojitvene dogodke ob spominskem obeležju pri Postaji letališke policije na Brniku. Udeležence je nagovoril tudi državni sekretar Boštjan Šefic.

Govor državnega sekretarja objavljamo v celoti (velja govorjena beseda):


»Spoštovane veteranke, spoštovani veterani, policistke in policisti, pripadnice in pripadniki Slovenske vojske, cenjeni gostje.


V teh dneh obeležujemo pomembne zgodovinske dogodke. Leto poteka v znamenju številnih obletnic. Med drugim mineva 25 let od ustanovitve Manevrske strukture narodne zaščite, v katero so se uspešno povezali pripadniki tedanje milice, teritorialne obrambe in civilno prebivalstvo. Takrat se je začel del pomembnih priprav na osamosvojitev in končno oblikovanje samostojne slovenske države. Z enim samim namenom. Osamosvojiti in se upreti zveznim vojaškim in policijskim strukturam, če bi le te želele preprečiti našo plebiscitarno odločitev. In so jo. 


Sam se še zelo dobro spominjam tega obdobja. Dogodki so se odvijali bliskovito. Po sprejetih političnih odločitvah se je celoten varnostni in obrambni sistem začel intenzivno pripravljati na morebiten odpor zveznim organom. Začela se je tekma s časom, z močnejšim in bolje opremljenim sistemom, s takrat še močno mednarodno podporo beograjski zvezni vladi in predsedstvu, vendar hkrati z vase zagledanim in rigidnim sistemom, ki preprosto ni doumel, da je odločitev slovenskega naroda dozorela, da je neomajna in nepreklicna. Priprave na morebitni konflikt na eni strani, in grožnje takratne beograjske politične elite ter nacionalistov, prihod zveznih vojaških in policijskih enot na drugi strani – vsi ti dogodki so se vrstili z neverjetno hitrostjo in tisti, ki smo bili neposredno vključeni v ta dogajanja, smo tedaj komaj dohajali dogodke. Vendar smo jih. Izjemno motivirani in odločeni, da osamosvojitev uspe in da postanemo samostojna država.

 

Verjamem, da se takrat nihče ni zavedal pomembnosti tega povezovanja. A danes lahko z gotovostjo zatrdimo, da gre za dokaz, kako odločni smo bili v tistem času, da bomo imeli svojo lastno državo. Nismo premišljevali in preračunavali. Odločili smo se in to tudi naredili.

 

Prav na današnji dan, 26. junija 1991, je zvezna uprava za kontrolo letenja v Beogradu obvestila vse države, da od 12. ure ni mogoče vzletati in pristajati na brniškem letališču. Zavedali so se namreč pomembnosti letališča kot strateške infrastrukture, saj bi z njegovim zavzetjem izolirali Slovenijo od mednarodne skupnosti. Zavzetje brniškega letališča so želeli doseči z močno oklepno enoto v katere sestavi je bilo petintrideset oklepnikov, ki je pot do letališča začela na Vrhniki. Njihov cilj je bil popolna blokada letališča. Enota je bila upočasnjena zaradi blokad, ki so jih postavljali pripadniki takratne milice, teritorialne obrambe in civilne zaščite. Kljub temu so se vojaške enote agresorja prebile do letališča, a ga nikoli niso zavzele. 4 julija se je enota Jugoslovanske armade, ki se ji je postavila nasproti enota Teritorialne obrambe z okoli 300 pripadniki, katerim se je kasneje pridružilo še 200 iz drugih enot, morala umakniti. V akciji so enote Teritorialne obrambe zajele tako vojake tedanje Jugoslovanske armade in pripadnike enot Zveznega sekretariata za notranje zadeve.

 

Sodelovanje takratnih miličnikov, pripadnikov drugih služb tedanjega Republiškega sekretariata za notranje zadeve, pripadnikov teritorialne obrambe in civilnega prebivalstva je prekrižalo načrte zveznih oblasti in jim onemogočilo zasedbo brniškega letališča.  To je imelo izreden vojaški in politični pomen.

 

Na letališču so ostala skoraj vsa letala Adrie Airways. Nekatera so bila v obstreljevanju in letalskem napadu poškodovana, poškodovani so bili tudi hangarji, prostori letalske enote policije, ploščad in vozila. Žal so padle tudi žrtve, avstrijski in nemški novinar, ki sta zgorela v vozilu, in domačin Peter Petrič iz bližnjih Cerkelj.

 

Spominsko obeležje, ob katerem se nahajamo, nas spominja na te dogodke in pomembne uspehe, na povezanost in na enotnost pripadnikov tedanjih varnostnih in obrambnih struktur, zaposlenih na letališču ter vseh prebivalcev tega območja.

 

Po samostojnosti se je letališče obnovilo in z izjemno dobrim delom vseh zaposlenih in vodstva je z leti postalo pomembno regionalno letališče na katerem je pristalo na milijone zadovoljnih potnikov. Na njem so se odvijali zgodovinski sprejemi državnikov sveta pomembnih za razvoj in uveljavljanje samostojne Republike Slovenije.

 

Slovenska policija oziroma tedanja milica je v času desetdnevne vojne izvedla vrsto izjemnih akcij po vsej Sloveniji, tudi v neposredni bližini letališča, v Trzinu. Miličniki, posebne enote milice in pripadniki  Specialne enote skupaj z drugimi službami Republiškega sekretariata za notranje zadeve so v osamosvojitveni vojni pokazali izjemno izurjenost, požrtvovalnost in znanje. Pridobljene izkušnje v tej vojni so bile pomembne za kasnejšo nadgrajevanje učinkovitosti slovenske policije, ki je z načrtnim in dobrim delom dosegla velik ugled ter postala učinkovita, kakovostna in visoko motivirana sila, ki vse od naše osamosvojitve zagotavlja visoko stopnjo varnosti vsem državljankam in državljanom ter prebivalcem Republike Slovenije. Hkrati je ugledna članica mednarodnih varnostnih struktur znotraj EU in izven nje.

 

Varnost, ob življenju in zdravju, prav gotovo ena najpomembnejših vrednot, ni dana sama po sebi. Zanjo je treba nekaj narediti. Predvsem vložiti veliko dela in znanja ter ustvariti celovite pogoje, da lahko policistke in policisti opravijo pomembno delo pri zagotavljanju naše varnosti. Ker smo varni, prav gotovo med varnejšimi državami v Evropi, velja nemalokrat prepričanje, da je dovolj nekaj  spodbudnih besed, in že je vse urejeno. Premalo se zavedamo, da je varnost minljiva, če podcenjuješ nevarnosti. Tedaj nevarnosti nismo podcenjevali in zato smo zmagali. Če bi jo, ne bi bilo tako kot je in verjetno ne bi živeli tako kot živimo danes. Slovenija je prav gotovo v svetu znana kot lepa dežela in varna država. To sta dve veliki prednosti, ki sta pomembna tudi za gospodarski in siceršnji razvoj. Zato upam, da bomo pretekle napake, ko smo sprejemali nepremišljene ukrepe in zavestno, v duhu vsesplošnega varčevanja, zmanjševali sredstva za opremljanje, usposabljanje in kadre v policiji in drugih pomembnih subjektih nacionalno-varnostnega sistema, odpravili in popravili. Čas in okolje nista najbolj prijazna in na nove izzive moramo biti pripravljeni. Smo člani pomembnih varnostnih zvez, a to ne pomeni, da bodo za našo varnost skrbeli drugi. Pomagali nam bodo, vendar ključno odgovornost za našo varnost nosimo sami.

 

Drage veteranke, dragi veterani.

 

Vsako praznovanje pomeni spomine, emocije in ponos na preteklost.

 

Iz srca se vam zahvaljujemo za vaš trud, požrtvovalnost in pogum, ki ste ga pokazali v času osamosvajanja Slovenije. Zaradi vas in vaše neustrašnosti danes živimo v svobodni in samostojni državi. Za to smo vam neizmerno hvaležni in vam izrekamo posebno čast in zahvalo.

 

Spominjamo se pogumnih dejanj tedanjih miličnikov in pripadnikov teritorialne obrambe. Odločnih ravnanj civilistov, mož in žena. Njihova nesebičnost, neomajnost in požrtvovalnost so bili ključni za nastanek samostojne, neodvisne in demokratične države. Za to, da danes živimo v svobodni deželi, se moramo zahvaliti slehernemu med njimi. Žal, so nekateri pri tem plačali visoko ceno. Za samostojno državo so dali svoja življenja. Zato ne smemo nikdar pozabiti njihove odločnosti in njihovega poguma, vrednot in načel, ki so jih zagovarjali, spomin na njih moramo negovati in nikoli ne smemo dovoliti, da zbledi v pozabo. Prav je, da postavimo pomnike in se ob njih spominjamo dogodkov in junakov tedanjega časa, ki so nam v ponos in spodbudo. Prepričan pa sem, da bi prav ti, ki so dali svoja življenja za to kar imamo, in tisti, ki so jih ti dogodki globoko prizadeli, želeli da v njihov spomin predvsem naredimo nekaj več za današnje generacije, za našo Slovenijo in boljše življenje vseh nas, za to, da bo Slovenija pomemben in ugleden član mednarodne skupnosti ter dejavnik stabilnosti in varnosti. To bo najlepši spomenik njim. Odgovornost, pogum, vizija in odločnost naj bodo vodila vsem Slovenkam in Slovencem, ki so bili v ospredju tudi tedaj, ko smo se osamosvajali, še prav posebej pa vsem, ki nosimo največjo odgovornost in upravljamo našo državo. Interesi posameznika, posameznih interesnih in političnih skupin ne morejo in ne smejo biti v ospredju. Končno moramo posvetiti vso svojo energijo in znanje za naše državljanke in državljane, prebivalce Slovenije, za našo državo, za našo Republiko Slovenijo. Pri tem moramo biti pogumni, sprejemati odločitve, pa čeprav težke, in prevzemati odgovornost. Jasno, odločno, odgovorno in brez pomislekov. Uspeha brez odgovornosti ni. Če tega ne zmoremo, je prav, da se umaknemo. Ravnati moramo tako kot smo to znali in zmogli tedaj. Ni bilo lahko, tudi ne vse idilično, pa vendar smo z zanosom, vsak na svoj način in v okviru svojih zmožnosti ter možnosti, opravili svoje delo.

 

Tudi ravnanje z zajetimi vojaki in policisti je bilo, ne le humano in v skladu z vsemi mednarodnimi normami, bilo je človeško, spoštljivo in razumevajoče. Razumeli smo njihove stiske, njihovo nerazumevanje trenutka in velikih sprememb. Tako postopajo samo tisti, ki imajo jasne in poštene cilje. To storijo samo veliki v duši in modrosti ter ljudje s pogumom. Saj pogumni so tudi humani.  A tako, žal, ni bilo v kasnejših vojnah v naši bližini.

 

Tudi naše tedanje ravnanje  naj bo naše vodilo v sedanjem času. Ne ravnajmo kot tisti drugi. Spoštovati moramo različne želje, interese in cilje. Prisluhniti moramo drug drugemu in poskušati razumeti kaj kdo želi, pričakuje, kako vidi svojo prihodnost. Danes smo vse prepogosto izključujoči, razumemo in vidimo zgolj naše cilje, naše zahteve, naše interese in želimo uresničevati naše sanje. Samo veliki ljudje in narodi zmorejo razumeti druge, se z njimi pogovarjati, dogovarjati in s skupnimi močmi zmagovati. Verjamem, da zmoremo tudi mi. Med seboj in v odnosu do drugih, v naši državi in z drugimi v svetu.

 

Spoštovani,

 

na koncu, ob tem pomniku na pomembne dogodke pred štiriindvajsetimi leti, še enkrat izrekam vsem veterankam in veteranom Slovenije iskreno zahvalo za vse kar ste naredili v preteklosti, vsem mladim policistkam in policistom ter pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske veliko uspehov in hrabrosti pri opravljanju vašega izjemnega poslanstva, vsem ostalim pa prepričanje v prihodnost, ki naj temelji na trdnih temeljih naše preteklosti.

 

Hvala.«