Skoči na vsebino

NOVICA

Ob 25. obletnici izbrisa

Problematika državljanov držav naslednic nekdanje SFRJ, ki so si nadeli oznako izbrisani (ta izraz je povzelo tudi Ustavno sodišče), izhaja iz obdobja osamosvojitve Republike Slovenije, ko je bilo treba opredeliti pojma državljan Republike Slovenije in tujec. Položaj in pravice tujcev po osamosvojitvi je do leta 1999 podrobneje urejal Zakon o tujcih (ZTuj-91), ki je bil sprejet leta 1991 in revidiran leta 1997. Z njim je Slovenija določila status oseb, ki niso državljani Republike Slovenije.

Leta 1999 je Ustavno sodišče presodilo, da Zakon o tujcih ni bil skladen z ustavo, saj naj bi bili državljani bivših republik SFRJ v slabšem položaju od ostalih tujcev. Stanje je bilo urejeno s sprejemom Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), ki je omogočal pridobitev dovoljenja za prebivanje pod pogojem, da so imeli državljani bivših republik SFRJ pred osamosvojitvijo na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od takrat dalje v Sloveniji tudi dejansko živeli. Hkrati je omogočil pridobitev tega dovoljenja vsem tistim državljanom bivših republik SFRJ, ki so ob osamosvojitvi prebivali v Sloveniji in so od takrat dalje tudi dejansko neprekinjeno živeli v državi.

 

Ustavno sodišče je presojalo tudi ustavnost tega zakona in zakonodajalcu leta 2003 z odločbo naložilo ugotovljene neskladnosti odpraviti v roku šestih mesecev, Ministrstvu za notranje zadeve pa naložilo izdajo dopolnilnih odločb v smislu odločbe Ustavnega sodišča. V prvem obdobju po tej odločbi je ministrstvo izdalo 4107 dopolnilnih odločb o ugotovitvi prebivališča za nazaj. Z odločbo Ustavnega sodišča je bila razveljavljena tudi določba ZUSDDD, v kateri je določen rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ker je bil po oceni sodišča neustrezen, zato je bil rok za vložitev prošnje po ZUSDDD ponovno odprt.

 

Sprejem novele Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji

24. julija 2010 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-B), s katerim so se odpravila ugotovljena neskladja posameznih določb ZUSDDD z Ustavo Republike Slovenije. Poleg tega je ZUSDDD-B odpravil tudi določene pomanjkljivosti, ki so se pokazale v praksi, uredil je izdajo dovoljenj za stalno prebivanje in izdajo tako imenovanih posebnih odločb. ZUSDDD-B je določil tudi nove roke za vložitev prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in izdajo posebnih odločb, ki so se iztekli tri leta od uveljavitve ZUSDDD-B, to je 24. julija 2013.

 

Pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice

Že julija 2006 je 11 pritožnikov, ki so bili v RS izbrisani iz registra stalnega prebivalstva (pomeni, da jim je v RS v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča, ko so za njih začele veljati določbe Zakona o tujcih, sprejetega leta 1991), vložilo pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), zaradi kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (KČP). Prvi od pritožnikov je bil Milan Makuc (po njem se je prvotno imenovala zadeva, po njegovi smrti se zadeva imenuje Kurić in ostali proti RS).

 

Kot razloge za nastanek različnih kršitev konvencije so v pritožbi navajali predvsem:

- nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva,

- ne izdajo dovoljenja za stalno prebivanje z učinkom za nazaj,

- nepripravljenost RS za ureditev njihovega položaja in nesprejetje ustreznih ukrepov za ureditev njihovega položaja v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003,

- pa tudi izgubo državljanstva SFRJ.

 

Zahtevali so tudi izplačilo zneska na račun pravičnega zadoščenja za škodo, ki jim je zaradi kršitev nastala.

 

Ocena ESČP glede kršitev KČP

Pri obrazložitvi razlogov za razsodbo je ESČP glede kršitev 8. člena KČP (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) najprej ugotovilo, da so imeli pritožniki pred in ob izbrisu zasebno ali družinsko življenje v RS, saj so več let oziroma znaten del življenja preživeli v RS in tu navezali močne osebne, socialne, kulturne, ekonomske ali družinske vezi.

 

Iz istih razlogov po oceni ESČP obstaja tudi kršitev 13. člena KČP (pravica do učinkovitega pravnega sredstva). Pri tej oceni je ESČP ponovno poudarilo, da najpomembnejši odločbi Ustavnega sodišča RS iz leta 1999 in 2003 še nista bili v celoti izvršeni.

 

Glede kršitev 14. člena KČP (prepoved diskriminacije pri uživanju pravic) je ESČP ocenilo, da o pritožbi glede kršitve 14. člena KČP ni potrebno odločiti v povezavi z ugotovljeno kršitvijo 8. člena KČP. V sodbi je ESČP dalo tudi napotilo, kako naj se sodba izvrši, da bi se odpravile ugotovljene kršitve 8. in 13. člena KČP. Glede izvrševanja sodb ESČP mora država zagotoviti prenehanje kršitve in odpraviti posledice tako, da v največji možni meri vzpostavi položaj, kot je obstajal pred kršitvijo. Če nacionalna zakonodaja ne omogoča ali če omogoča le v manjši meri odpravo posledic kršitve, lahko ESČP oškodovancu nakloni zadoščenje, ki se mu zdi primerno.

 

ESČP je ocenilo, da ob upoštevanju dejstva, da je ESČP Vladi RS naložilo, katere splošne in posamične ukrepe naj za končanje ugotovljenih kršitev sprejme v nacionalnem pravnem sistemu, vprašanje odškodnin za premoženjsko in nepremoženjsko škodo še ni zrelo za odločitev. Odločanje o tem vprašanju je ESČP v celoti pridržalo. Za odločanje o tem vprašanju je bil po oceni ESČP pomemben morebiten dosežen dogovor med Vlado RS in pritožniki in ukrepi, ki jih bo Vlada RS sprejela za izvršitev sodbe ESČP.

 

Pritožba

Republika Slovenija je oktobra 2010 zoper sodbo vložila pritožbo na Veliki senat ESČP oziroma zahtevo za predložitev v ponovno obravnavo pred Velikim senatom, ki jo je Veliki senat ESČP sprejel in v sodbi 26. 6. 2012 razsodil, da je bil kršen 8. člen KČP, 13. člen v povezavi z 8. členom KČP in 14. člen v povezavi z 8. členom KČP.

 

Glede plačila odškodnin izbrisanim je Veliki senat ESČP sprejel pilotno sodbo in Republiki Sloveniji naložil, da v roku enega leta sprejme sistem odškodnin za vse osebe, ki pridejo v poštev kot žrtve ravnanja Republike Slovenije. Poudaril je, da pritožniki, ki so sicer dobili dovoljenje za stalno prebivanje tudi z veljavnostjo za nazaj, niso prejeli nikakršnega povračila za škodo, ki jim je nastala zaradi izbrisa, prav tako pa ne kaže, da ga bodo prejeli v prihodnje. Kot razlog za tak položaj je navedel sistemsko pomanjkljivost v slovenskem pravnem redu, zaradi katere celotna kategorija izbrisanih ne more dobiti odškodnin. To je bil tudi razlog za sprejem pilotne sodbe, ki presega interese pritožnikov in zajema vse izbrisane.


Izvrševanje sodbe Velikega senata ESČP z dne 26. 6. 2012

Vlada RS je 17. 10. 2012 ustanovila Medresorsko delovno skupino za reševanje problematike izbrisanih, katere naloga je bila analiza celotnega postopka, preučitev sodbe Velikega senata ESČP z dne 26. 6. 2012 v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji ter priprava ustrezne rešitve glede izvršitve te sodbe. Vlada RS je 18. 1. 2013 sprejela Akcijski načrt za izvršitev sodbe Velikega senata ESČP z dne 26. 6. 2012, izdane v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, in dne 4. 4. 2013 njegovo dopolnitev. RS je morala za izvršitev sodbe Velikega senata ESČP vzpostaviti tudi odškodninsko shemo in sistemsko urediti povračilo škode izbrisanim, ki so jim bile zaradi izbrisa kratene temeljne človekove pravice. V sodbi je bil določen rok enega leta (to je do 26. 6. 2013).


Sprejem Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva

Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), je bil sprejet na seji Državnega zbora 21. 11. 2013 in objavljen v Uradnem listu RS 3. 12. 2013, veljati je začel 18. 12. 2013, uporabljati pa se je začel 18. 6. 2014.

 

Namen zakona je poprava kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin osebam, ki so bile izbrisane. Z zakonom pa se izvršuje tudi sodba Velikega senata ESČP z dne 26. 6. 2012, izdana v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Za škodo, ki je izbrisanim nastala zaradi izbrisa, zakon ureja pravico do denarne odškodnine in pravico do drugih oblik pravičnega zadoščenja kot povračilo nastale škode. Namen zakona je omogočiti upravičencem hitro in učinkovito dosego pravičnega zadoščenja, zato določa, da lahko upravičenci uveljavljajo denarno odškodnino v upravnem postopku, hkrati pa jim priznava tudi druge oblike pravičnega zadoščenja. Poleg uveljavljanja denarne odškodnine v upravnem postopku (v katerem je odškodnina določena kot pavšal, in sicer 50 evrov za vsak mesec izbrisa), je upravičencem dana tudi možnost, da lahko denarno odškodnino uveljavljajo tudi v sodnem postopku. Upravičenec, ki meni, da mu je zaradi izbrisa nastala večja škoda, kot bi mu bila priznana v upravnem postopku, lahko odškodnino zahteva v sodnem postopku.

 

Zaključek

Odbor ministrov Sveta Evrope za nadzor nad izvrševanjem sodb ESČP je na svojem 1257. zasedanju 25. 5. 2016 sprejel končno Resolucijo v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Na podlagi Akcijskega poročila o implementaciji sodb je Odbor ministrov sklenil, da je RS zadostila zahtevam, ki so izhajale iz sodb Velikega senata ESČP z dne 26. 6. 2012 in z dne 12. 3. 2014, in sicer tako glede individualnih ukrepov, ki so se nanašali na pritožnike, kot tudi glede splošnih ukrepov. S sprejetjem ZPŠOIRSP je RS zadostila zahtevam glede splošnih ukrepov, ki so izhajali iz pilotne sodbe. S tem je Odbor ministrov Sveta Evrope zaključil postopek v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji.

 

Evropsko sodišče za človekove pravice je 17. 11. 2016 odločilo v zadevi Anastasov in drugi proti Sloveniji (pritožba št. 65020/13). Pritožniki, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, so pritožbo na ESČP vložili oktobra 2013. ESČP je pritožbo, ki se nanaša na 212 pritožnikov, umaknilo z liste zadev in zaprlo postopek pilotne sodbe v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Ocenilo je, da so odškodnine za izbrisane v Republiki Sloveniji ustrezno urejene, pa tudi izvajanje zakona v praksi. Državni zbor je namreč novembra 2013 sprejel Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, ki je začel veljati 18. 12. 2013, uporabljati pa se je začel 18. 6. 2014 in s katerim se izvršuje tudi pilotna sodba ESČP izdana v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Po oceni ESČP imajo izbrisani, ki so si uredili status (v konkretnem primeru je to 212 pritožnikov), v Sloveniji primerne možnosti za povrnitev škode. Vprašanje odškodnin izbrisanim je po oceni ESČP rešeno na nacionalni ravni, ESČP pa tudi ni našlo nobene posebne okoliščine v smislu spoštovanja človekovih pravic, ki bi zahtevala nadaljevanje konkretnega primera.

 

Statistika

Od uveljavitve Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) do 21. 2. 2017 je bilo pri upravnih enotah vloženih 7755 zahtev za določitev denarne odškodnine v upravnem postopku po ZPŠOIRSP. Do 21. 2. 2017 je bilo odločeno o 7571 zahtevah za določitev denarne odškodnine v upravnem postopku, od tega je bilo 5530 zahtevam za določitev denarne odškodnine ugodeno, 1827 zahtev za določitev denarne odškodnine je bilo zavrnjenih, 128 zahtev je bilo zavrženih, v 86 primerih pa je bil postopek za določitev denarne odškodnine s sklepom ustavljen.

 

Skupni znesek pravnomočno določenih denarnih odškodnin v upravnem postopku do 21. 2. 2017 je 25.022.000 evrov.