Skoči na vsebino

NOVICA

14. 3. 2017

Vrhovno sodišče sprejelo odločitev v upravnem sporu C. K. in drugi zoper RS

Vrhovno sodišče RS je pritožbi tožene stranke (Republika Slovenija) ugodilo, sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 755/2016-5 z dne 1. 6. 2016 pa spremenilo tako, da se tožba zavrne. Pritožbo tožeče stranke (C. K.) je zavrglo.

Vir: Sodišče Evropske unije

Ko je Sodišče Evropske unije po nujnem postopku razsodilo o zastavljenih vprašanjih za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Vrhovno sodišče RS, je to nadaljevalo s prekinjenim postopkom in sprejelo zgoraj navedene sklepe.

 

Kot je odločitev obrazložilo Vrhovno sodišče RS, je v obravnavani zadevi očitno, da niti trditve niti predloženi dokazi ne kažejo na to, da bi zdravstveno stanje tožnice sploh ustrezalo opredeljenemu pojmu posebej hude (duševne) bolezni, posledično pa tudi ne kažejo na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Tudi ob sprejetju resničnosti dejstev, ki izhajajo iz tedaj obstoječih in s strani pritožnice predloženih dejstev, dejstva, ki bi bila glede na stališča iz sodbe Sodišča Evropske unije pomembna za presojo Vrhovnega sodišča RS, v predmetni zadevi ne izhajajo niti iz trditev tožnice niti iz predloženih dokazov.

 

Zatrjevana dejstva v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnice niti ob prvem odločanju Vrhovnega sodišča RS v tej zadevi 29. 6. 2016, ob tedaj upoštevanem dejanskem stanju, očitno niso dosegala pravno opredeljenega pojma posebej hude (duševne) bolezni (in možnosti njenega znatnega in nepopravljivega poslabšanja), kot ta izhaja iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah oziroma 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.

 

Glede diskrecijske klavzule po presoji Vrhovnega sodišča RS že iz smisla določbe ne more izhajati obveznost njene uporabe, še manj pa pravica prosilca, da se na njo sklicuje oziroma zahteva njeno uporabo. Gre za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti (in ne obveznost), kar je vseskozi zatrjevalo Ministrstvo za notranje zadeve. Navedbe tožnikov v pripravljalni vlogi, ki so jo naslovili na Vrhovno sodišče po prejemu Sodbe, in sicer da okoliščine konkretnega primera nedvomno utemeljujejo uporabo diskrecijske klavzule, so v celoti neutemeljene.

 

Na koncu je Vrhovno sodišče RS v zvezi z okoliščinami, v katerih ima prosilec za mednarodno zaščito zaradi duševnih težav samomorilske težnje, opozorilo na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, da to, da oseba, katere odstranitev je bila odrejena, grozi s samomorom, države pogodbenice ne zavezuje, da nameravanega ukrepa ne izvrši, če sprejme konkretne ukrepe za preprečitev uresničitve te grožnje. Glede preventivnih ukrepov sodba navaja predajo v sodelovanju z drugo državo članico tako, da se zagotovi, da bo prosilcu med predajo in po njej nudena zdravstvena oskrba, oziroma da prosilca med prevozom spremlja ustrezno zdravstveno osebje z vso potrebno opremo, da se prepreči vsakršno poslabšanje zdravja ali nasilno dejanje proti sebi ali drugim.