Skoči na vsebino

NOVICA

26. 7. 2017

Sodišče Evropske unije odločilo, da je za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito oseb, ki so množično prečkale njeno mejo, odgovorna Hrvaška

Sodišče Evropske unije je v predhodni odločbi v zadevi C-490/16 A. S. odločilo, da je Hrvaška odgovorna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito oseb, ki so množično prečkale njeno mejo med begunsko krizo v letih 2015 in 2016. S tem je pritrdilo slovenskim pristojnim organom, da je za obravnavo prošnje A. S. odgovorna Hrvaška.

Sodišče je poudarilo, da sprejema državljana države, ki ni članica EU, na ozemlje države članice ni mogoče opredeliti kot vizum, tudi če je do tega sprejema prišlo v izrednih okoliščinah, ki jih je zaznamoval množičen prihod razseljenih oseb v EU. Prehod meje brez izpolnjevanja pogojev, zahtevanih z veljavno ureditvijo v zadevni državi članici, je treba v skladu z ugotovitvami sodišča nujno šteti za »nezakonit« v smislu Uredbe Dublin III. Sodišče je ugotovilo, da država članica, ki se je odločila, da bo iz humanitarnih razlogov dovolila vstop državljana države, ki ni članica EU, ki je brez vizuma in za katerega ne velja oprostitev vizumske obveznosti, na svoje ozemlje, ne more biti oproščena odgovornosti za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo vloži ta oseba v drugi državi članici. To bi bilo v nasprotju z Uredbo Dublin III, ki državi članici, v kateri je taka oseba prvič vstopila na ozemlje EU, dodeljuje odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo ta oseba vloži.

 

Sodišče je v teh okoliščinah presodilo, da pojem »nezakonit prehod meje« zajema tudi položaj, v katerem država članica na svoje ozemlje sprejme državljane države, ki ni članica EU, s sklicevanjem na humanitarne razloge in ob odstopanju od pogojev za vstop, ki načeloma veljajo za državljane držav, ki niso članice EU.

 

Sodišče je še poudarilo, da je sprejem teh državljanov mogoče olajšati tudi s tem, da druge države članice enostransko ali usklajeno v duhu solidarnosti uporabijo t. i. klavzulo suverenosti. Na podlagi te klavzule lahko odločijo, da bodo obravnavale prošnje za mednarodno zaščito, ki so jim predložene, tudi če za to na podlagi meril, določenih z Uredbo Dublin III, niso odgovorne.

 

Sodišče pa je opozorilo tudi, da se predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici ne sme izvršiti, če obstaja dejanska nevarnost, da bi se ob tej predaji z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče.

 

Tožnik A. S., državljan Sirske Arabske Republike, toži Republiko Slovenijo zaradi mednarodne zaščite - določitve odgovorne države članice. Tožnik je po zahodnobalkanski poti potoval do Slovenije. Po prihodu na mesto prehoda državne meje med Srbijo in Hrvaško mu je bilo dovoljeno vstopiti na Hrvaško, hrvaški organi pa so organizirali njegov prevoz do slovenske državne meje. Po prihodu v Slovenijo je vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Slovenski organi so menili, da je Hrvaška odgovorna za obravnavo njegove prošnje.

 

Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot zadnja redna sodna instanca, odloča o pritožbi v upravnem sporu zoper sodbo Upravnega sodišča. V upravnem sporu želi tožeča stranka doseči odpravo odločbe Ministrstva za notranje zadeve, s katero je bilo odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnik v Republiko Hrvaško vstopil nezakonito in na odgovoru pristojnega organa Republike Hrvaške, da je ta odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Upravno sodišče je tej odločitvi Ministrstva za notranje zadeve pritrdilo.

 

Tožnikovo stališče je, da je merilo iz 13(1) člena Uredbe št. 604/2013 uporabljeno napačno, ker opisano ravnanje hrvaških državnih organov pomeni, da je v Republiko Hrvaško vstopil zakonito. Merilo iz 13 (1) člena uredbe določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način.

 

Med postopkom odločanja zadevi tožeče stranki je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je odločitev odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage prava EU in je Sodišču Evropske unije predlagalo sprejem predhodne odločbe o razlagi prvega odstavka 13. in 27. člena Uredbe Dublin III. Predhodna vprašanja Vrhovnega sodišča RS Sodišču EU so se nanašala predvsem na razlago pogoja nepravilnega prehoda meje oziroma, ali so okoliščine primera take, da ne gre za nepravilen prehod meje, kadar je s strani države članice oblastno organiziran prehod meje z namenom tranzita v drugo državo članico.

 

Republika Slovenija je v postopku predhodnega odločanja zavzela stališče, da se pojma nepravilnosti/nezakonitosti vstopa v smislu člena 13(1) Uredbe Dublin III ne more razlagati neodvisno od določb Zakonika o schengenskih mejah, ne glede na način izvedbe prehoda državne meje, in da je v konkretnem primeru edino relevantno dejstvo, da je Republika Hrvaška prevzela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito.

 

Na Ministrstvu za notranje zadeve smo z odločitvijo sodišča EU zadovoljni, saj je potrdilo odločitev slovenskih pristojnih organov v zadevi A. S., in sicer da je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Hrvaška, bomo pa sodbo še natančno preučili.

 

Dodajamo še, da trenutno v Sloveniji razen tožeče stranke ni drugih prosilcev, na katere bi sodba vplivala.