Skoči na vsebino

NOVICA

13. 11. 2017

Pojasnilo MNZ o primeru A. S.

Ministrstvo za notranje zadeve je 30. oktobra 2017 prejelo sklep Ustavnega Sodišča RS, s katerim je bila v postopku za preizkus ustavne pritožbe zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča kot izredno pravno sredstvo v zadevi A. S. ta zavržena. Ker je pritožnik v okviru ustavne pritožbe zahteval tudi začasno zadržanje predaje Republiki Hrvaški, odločitev pomeni, da je zadeva A. S. končana in da ni več formalnih zadržkov za izvedbo predaje A. S. po Uredbi 2013/604/EU (Dublinska uredba).

A. S. je februarja 2016 v času t. i. migrantskega vala zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ministrstvo za notranje zadeve je njegovo prošnjo junija 2016 zavrglo, ker je bilo v postopku skladno z merili, ki jih določa Dublinska uredba, ugotovljeno, da je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška, ker je v Evropsko unijo iz tretje države vstopil preko Republike Hrvaške. Odločitev ministrstva je julija 2016 potrdilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije. V okviru pravice sodnega varstva je prosilec preko svojega pooblaščenca vložil pritožbo zoper navedeno odločitev Upravnega sodišča na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je med postopkom odločanja o zadevi Sodišču Evropske unije predlagalo sprejem predhodne odločbe o razlagi prvega odstavka 13. in 27. člena Dublinske uredbe. Predhodna vprašanja Vrhovnega sodišča so se nanašala predvsem na razlago pogoja nepravilnega prehoda meje oziroma ali so okoliščine primera take, da ne gre za nepravilen prehod meje, kadar je s strani države članice oblastno organiziran prehod meje z namenom tranzita v drugo državo članico.

 

Sodišče Evropske unije je v predhodni odločbi julija 2017 poudarilo, da sprejema državljana države, ki ni članica EU, na ozemlje države članice ni mogoče opredeliti kot vizum, tudi če je do tega sprejema prišlo v izrednih okoliščinah, ki jih je zaznamoval množičen prihod razseljenih oseb v EU. Prehod meje brez izpolnjevanja pogojev, zahtevanih z veljavno ureditvijo v zadevni državi članici, je treba v skladu z ugotovitvami sodišča nujno šteti za »nezakonit« v smislu Dublinske uredbe. Glede zakonitosti oziroma nezakonitosti vstopa v skladu s Schengenskim zakonikom se Sodišče Evropske unije ni opredelilo.

 

Iz sodbe Sodišča Evropske unije jasno izhaja, da toleriranje prečkanja prve države članice državljanu tretje države, ne da bi ta izpolnjeval pogoje, ki načeloma morajo biti izpolnjeni v tej prvi državi članici za vstop v to državo, ne pomeni zakonitega prečkanja meje te prve države članice v smislu Dublinske uredbe. Po stališču Sodišča Evropske unije niti okoliščina, da je do prečkanja meje prišlo v položaju, ki ga je zaznamoval prihod izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli pridobiti mednarodno zaščito, ne more vplivati na razlago ali uporabo prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe.  

 

Vrhovno sodišče je tako kot zadnja redna sodna instanca avgusta 2017 ob upoštevanju predhodne odločitve Sodišča Evropske unije v primeru A. S. sprejelo odločitev o pritožbi v konkretnem upravnem sporu. 

 

Vrhovno sodišče je odločilo, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo utemeljenost tožbenih navedb glede uporabe merila iz prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe. Tožnikovo stališče je bilo, da je bilo to merilo uporabljeno napačno, ker opisano ravnanje hrvaških državnih organov pomeni, da je v Republiko Hrvaško vstopil zakonito. Merilo iz prvega odstavka 13. člena dublinske uredbe določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Vrhovno sodišče je tako razsodilo, da je pritožnikovo stališče o »avtoriziranju« zakonitosti njegovega vstopa v Republiko Hrvaško zaradi ravnanja hrvaških organov oblasti neutemeljeno.

 

Vrhovno sodišče je odločilo tudi, da sodišče prve stopnje ni kršilo pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe, saj je tožbene ugovore obravnavalo po vsebini, se do njih opredelilo in tudi pojasnilo, zakaj so neutemeljeni. Po presoji Vrhovnega sodišča so pravilni tudi razlogi, s katerimi je sodišče zavrnilo ugovore zoper ugotovitev o nezakonitem prehodu hrvaške meje.

 

Vrhovno sodišče je tudi potrdilo stališče Upravnega sodišča, da v času vložitve prošnje za mednarodno zaščito rok 12 mesecev po nezakonitem prehodu meje (rok za prenehanje odgovornosti države članice) še ni potekel. Prav tako še ni potekel rok šestih mesecev za predajo odgovorni državi članici, saj je o zadevi pravnomočno odločeno šele s to sodbo Vrhovnega sodišča. Predaja prosilca v Republiko Hrvaško ne bi bila v skladu s pravili Dublinske uredbe le, če bi obstajala resna nevarnost, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka, kar pa pritožnik po presoji sodišča ni izkazal. Prosilec je nato vložil ustavno pritožbo kot izredno pravno sredstvo in pred Ustavnim sodiščem zatrjeval kršitve pravice do osebnega dostojanstva, pravice do zasebnega življenja, pravice do zbiranja in združevanja in kršitev enakega varstva pravic. Zatrjeval je, da njegova odstranitev v Republiko Hrvaško ni dopustna zaradi zdravstvenih težav. V Republiki Hrvaški naj bi imel slabe možnosti za pridobitev mednarodne zaščite, obstajala naj bi možnost verižnega vračanja v Turčijo.

 

Ustavno sodišče je v svoji odločitvi navedlo, da je po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču mogoče ustavno pritožbo vložiti šele takrat, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, ta zahteva pa poleg formalnega pomeni tudi zahtevo po materialnem izčrpanju (tj. vsebinskem uveljavljanju kršitve človekovih pravic v že vloženem pravnem sredstvu). Pritožnik v postopku pred upravnim organom, Upravnim sodiščem in Vrhovnim sodiščem razlogov, s katerimi izpodbijana odločitev o določitvi Republike Hrvaške za odgovorno članico EU za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje v postopku pred MNZ in sodišči, ni uveljavil. Ker tega ni storil, ni vsebinsko izčrpal pravnih sredstev, zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

 

Po izrabi vseh pravnih sredstev so torej okoliščine primera jasne, Republika Hrvaška je pristojnost prevzela, zato ni ovir za izvedbo predaje Republiki Hrvaški. Pri tem Ministrstvo za notranje zadeve pojasnjuje, da v tem konkretnem primeru šestmesečni rok za predajo prosilca še ni potekel in da nedavna sodba Sodišča Evropske unije C-201/16 na ta konkretni primer nima vpliva. V tej konkretni zadevi je namreč šestmesečni rok za predajo začel teči 23. avgusta 2017.

 

Naj na koncu poudarimo, da je vodilo Ministrstva za notranje zadeve v postopkih mednarodne zaščite skrbna, individualna obravnava vsakega primera ter njegovih specifičnih okoliščin posebej in ob tem spoštovanje človekovih pravic in še posebej pravic, ki izhajajo iz statusa prosilca za mednarodno zaščito. Ob tem pa se zagotavlja tudi spoštovanje in izpolnjevanje obveznosti, ki jih državi določa veljavna evropska in slovenska zakonodaja, kar pomeni dolžnost predaje tujca Republiki Hrvaški.