Skoči na vsebino

NOVICA

16. 2. 2017

Sodišče EU pritrdilo stališču MNZ glede uporabe diskrecijske klavzule iz Dublinske uredbe

Sodišče Evropske unije je s sodbo 16. februarja 2017 pritrdilo stališču Ministrstva za notranje zadeve in Vlade Republike Slovenije, ki ga je v postopku pred Sodiščem Evropske unije zastopala Republika Slovenija, in sicer, da diskrecijske klavzule iz 17. člena Dublinske uredbe ni mogoče razlagati kot pravice, ki jo lahko v postopku uveljavlja prosilec, in da je odločitev o uporabi diskrecijske klavzule v izključni pristojnosti države članice. Da bi zaradi zdravstvenega stanja prosilke Republika Slovenija morala prevzeti odgovornost za obravnavo prošnjo za mednarodno zaščito prosilke in njenih družinskih članov, so namreč ves čas postopka trdili prosilkini pooblaščenci.

Vir: Sodišče Evropske unije

Še več, Sodišče Evropske unije je v svoji odločitvi izrecno zapisalo, da okoliščine konkretnega primera niso take, da bi državo članico zavezovalo, da uporabi diskrecijsko klavzulo glede na razlago 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

 

Sodišče je odločilo, da tudi če ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, odgovorni za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, je predajo prosilca v okviru Dublinske uredbe mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Pri tem je sodišče navedlo, da morajo organi države članice in njena sodišča pred predajo odpraviti vsakršen resen pomislek glede učinka predaje na zdravstveno stanje osebe, kar pomeni, da morajo izvesti vse potrebne preventivne ukrepe, da bo predaja osebe potekala tako, da bo omogočeno ustrezno in zadostno varstvo njenega zdravstvenega stanja. To obveznost državam članicam nalaga Dublinska uredba sama, ki določa, da mora država članica pred predajo prosilca odgovorni državi članici posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebni za zagotovitev takojšnje pomoči prosilcu ob predaji za zagotovitev pravic in zaščite, ki mu jih daje pravni red Evropske unije. Posebej pa Dublinska uredba v 32. členu določa, da za zagotovitev zdravstvene oskrbe ali zdravljenja, zlasti za invalidne osebe, starejše, nosečnice, mladoletnike in osebe, ki so bile mučene, posiljene ali so bile podvržene drugim hudim oblikam psihološkega, fizičnega in spolnega nasilja, država članica, ki izvede predajo, odgovorni državi članici posreduje informacije, s katerimi razpolaga pristojni organ v skladu z nacionalnim pravom, o kakršnih koli posebnih potrebah osebe, ki jo predaja, kar lahko v določenih primerih zajema informacije o telesnem ali duševnem zdravju te osebe. Odgovorna država članica poskrbi, da se navedene posebne potrebe ustrezno obravnava, vključno tudi na kakršno koli nujno zdravstveno oskrbo, ki bi lahko bila potrebna. Na vse to je ministrstvo opozarjalo ves čas postopka.

 

Nadalje je sodišče odločilo, da tudi če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni prosilca za mednarodno zaščito s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja odgovorni državi članici ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, to še ne pomeni, da mora država članica prevzeti odgovornost za obravnavo prošnje, temveč mora zgolj odložiti izvršitev predaje osebe za tako dolgo, dokler ji njeno stanje ne bo omogočalo, da bo zmožna za tako predajo. Šele, če se stanje osebe kratkoročno ne bo izboljšalo ali da bi se zaradi dolgotrajne prekinitve postopka stanje osebe lahko poslabšalo, bi se država članica lahko odločila, da bo sama obravnavala njeno prošnjo z uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17. Dublinske uredbe.

 

Odločitev sodišča je izredno pomembna tudi z vidika nedavno sprejete novele Zakona o tujcih. Ta določa, da se namera tujca za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, vložena v spremenjenih razmerah na področju migracij, po uveljavitvi odločitve Državnega zbora Republike Slovenije, ne glede na določbe zakona, ki ureja mednarodno zaščito, zavrže kot nedopustna, če v sosednji državi članici Evropske unije, iz katere je tujec vstopil, ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, in tujca napoti v to državo. Navedeno pa med drugim ne velja v primeru, kadar bi zdravstveno stanje tujca očitno onemogočalo izvedbo tega ukrepa. Kot izhaja iz odločitve sodišče in njene obrazložitve, Sodišče Evropske unije ugotavlja, da Dublinska uredba s tem, ko onemogoča predajo prosilca v državo članico, kjer so sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ščiti temeljne pravice prosilcev. Na tej predpostavki temelji tudi postopek, ki ga predvideva novela Zakona o tujcih. Ker ta iz ukrepa izvzema tujce, katerih zdravstveno stanje bi onemogočalo izvedbo tega ukrepa, pa zakon ustrezno naslavlja tudi okoliščinah dejanske izkazane nevarnosti, da bi se z osebo v državi, v katero bo napoten, ravnalo nečloveško ali ponižujoče, pri čemer je sodišče postavilo standard teh okoliščin in potrebno postopanje države. Ob tem ni nezanemarljiva ugotovitev sodišča, da morajo države članice zagotoviti potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj, in tako v skladu z vzajemnim zaupanjem med državami članicami obstaja močna domneva, da bo zdravljenje, ki bo na voljo prosilcem za mednarodno zaščito v vseh državah članicah, ustrezno.