Skoči na vsebino

LIZBONSKA POGODBA

 

 

Vpliv Lizbonske pogodbe na področje notranjih zadev v EU

 

Lizbonska pogodba, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti (slednja se je preimenovala v Pogodbo o delovanju Evropske unije - PDEU) je bila podpisana 13. decembra 2007 v Lizboni, v veljavo pa je stopila 1. decembra 2009. Pogodbo dejansko sestavljata dve pogodbi ter vrsta priloženih protokolov in izjav. V delovanje EU prinaša številne novosti, med njimi večjo demokratičnost procesov odločanja v Uniji, številne institucionalne spremembe in zagotovljene višje standarde varstva človekovih pravic. Bistvene novosti so opazne prav na področju pravosodja in notranjih zadev, kjer se ključne spremembe v primerjavi s prejšnjimi pogodbami nanašajo zlasti na posodobljen pravni okvir in spremenjene postopke, vzpostavljene pa so tudi nekatere strukturne in organizacijske novosti.

 

Ukinitev stebrne strukture

 

Ključna strukturna sprememba je ukinitev t. i. treh stebrov (I. – Evropska skupnost, II. – Skupna zunanja in varnostna politika ter III. – Policijsko in sodno sodelovanje v kazenskih zadevah), ki jih je uveljavila Pogodba o EU (Maastrichtska pogodba). To prinaša bistvene novosti za politike, ki so prej spadale v tretji steber, saj je odslej za sprejemanje večine zakonodajnih in drugih aktov predviden t. i. redni zakonodajni postopek, tj. s soodločanjem Evropskega parlamenta in Sveta EU, in ne več postopek posvetovanja s parlamentom ob zagotovitvi soglasne odločitve Sveta EU.

 

Lizbonska pogodba hkrati uvaja tudi nov sistem glasovanja v Svetu ministrov s kvalificirano večino, ki bo v uporabi od 1. novembra 2014 dalje (trenutno se še uporablja sistem kvalificirane večine kot ga opredeljuje pogodba iz Nice). Gre za sistem, ki temelji na načelu dvojne večine, kar pomeni, da bo za sprejetje predloga morala glasovati večina držav članic (vsaj 15) in večina skupnega prebivalstva EU (države, ki glasujejo za predlog, morajo predstavljati vsaj 65 % prebivalstva EU). Hkrati bosta v skladu Lizbonsko pogodbo (natančneje Protokolom 36 o prehodni ureditvi), po izteku petletnega prehodnega obdobja (tj. 1. 12. 2014), Evropska komisija in Sodišče EU dobila polne pristojnosti za presojanje izvajanja oz. ugotavljanje kršitev pravnega reda EU tudi za vse tiste pravne akte, ki so bili sprejeti pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe (t.i. pred-lizbonski acquis).

 

Področja, za katera se v skladu z Lizbonsko pogodbo uporablja redni zakonodajni postopek

 

- ukrepi, povezani s skupno vizumsko politiko in dovoljenji za kratkoročno prebivanje (člen 77 PDEU);
- ukrepi, povezani s kontrolo oseb pri prehajanju notranjih in zunanjih meja EU, in ukrepi za postopno uvedbo integriranega sistema upravljanja zunanjih meja (člen 77 PDEU);
- ukrepi za skupni evropski azilni sistem (člen 78 PDEU);
- zakonito priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in trgovine z ljudmi (člen 79 PDEU);
- pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (členi 82–86 PDEU);
- Urad za evropsko pravosodno sodelovanje – Eurojust (člen 85 PDEU);
- neoperativno policijsko sodelovanje (člen 87 PDEU);
- Evropski policijski urad – Europol (člen 88 PDEU);
- civilna zaščita (člen 196 PDEU).

 

Področja, za katera se v skladu z Lizbonsko pogodbo uporablja posebni zakonodajni postopek

 

Čeprav se redni postopek praviloma uporablja na vseh področjih pravosodja in notranjih zadev, pa obstaja nekaj izjem, za katera velja poseben zakonodajni postopek, v katerem ima glavno vlogo Svet EU, ki odloča s soglasjem, Evropski parlament pa ima zgolj posvetovalno vlogo. Ravno tako sta omejeni vlogi Evropske komisije in Sodišča EU.

Področja, kjer se lahko uporablja posebni zakonodajni postopek, so:
- potne listine, osebne izkaznice in dovoljenja za prebivanje(člen 77 PDEU);
- začasni ukrepi na področju mednarodne zaščite v primeru izrednih razmer v eni ali več državah članicah zaradi nenadnega prihoda državljanov iz tretjih držav (člen 78 PDEU);
- družinsko pravo (člen 81 PDEU);
- operativno policijsko sodelovanje (člen 87 PDEU);
- ustanovitev Evropskega javnega tožilstva (po odobritvi Evropskega Parlamenta, člen 86 PDEU).

 

Institucionalne spremembe

 

Lizbonska pogodba prinaša tudi precej institucionalnih sprememb. Vzpostavljen je Stalni odbor za operativno sodelovanje na področju notranje varnosti (COSI), ki je namenjen krepitvi sodelovanja in boljšemu usklajevanju operativnih ukrepov na področju notranje varnosti med državami članicami EU. V tem okviru poteka usklajevanje ukrepov s področja policijskega in carinskega sodelovanja, varovanja zunanjih meja in pravosodnega sodelovanje v kazenskih zadevah. Odbor COSI ni pristojen za pripravo zakonodajnih aktov, to ostaja v izključni pristojnosti Odbora stalnih predstavnikov (COREPER).

 

Zakonodajna iniciativa ostaja v osnovi še vedno na strani Evropske komisije, vendar pa je Lizbonska pogodba prinesla novost v smislu možnosti pobude s strani četrtine držav članic (člen 76 PDEU).

 

Višji standardi

 

V primerjavi s prejšnjimi pogodbami Lizbonska pogodba postavlja višje standarde na nekaterih področjih notranjih zadev. Eden od ciljev je že izpolnjen, in sicer vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema. Predvidena je tudi postopna uvedba integriranega sistema upravljanja zunanjih meja in oblikovanje skupne politike priseljevanja.