SCHENGEN

Kaj je »schengen«?
»Schengen« oz. schengenski sporazum je žargonski izraz za dva mednarodna sporazuma, ki sta bila podpisana v kraju Schengen v Luksemburgu. Ime kraja je tako postalo sinonim za odpravo mejnega nadzora na notranjih mejah schengenskih držav članic. Schengenski ukrepi vzpostavljajo skupna pravila za kontrolo na zunanjih mejah, določajo skupno vizumsko politiko in uvajajo spremljevalne ukrepe, ki omogočajo odpravo kontrole na notranjih mejah (zlasti na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah). Ta pravila torej na državljane, kar zadeva prosti pretok ljudi, vplivajo neposredno, saj predvidevajo:

• odpravo mejnega nadzora na skupnih notranjih mejah,
• skupno zbirko pravil za osebe, ki prehajajo zunanje meje držav članic, vključene v schengensko območje,

• ločevanje oseb, ki potujejo znotraj schengenskega območja, od tistih, ki prihajajo iz držav zunaj schengenskega območja, na letaliških terminalih in, kadar je mogoče, v pristaniščih,
• uskladitev pravil v zvezi s pogoji vstopa in vizumi za kratkoročno prebivanje.

Temeljna ideja »schengna« je torej zagotovitev pravice do prostega prehajanja notranjih meja (ukinitev mejne kontrole na notranjih mejah) in vrsta ukrepov, ki zagotavljajo, da ne pride do zmanjšanja varnosti v državah članicah; imenujemo jih izravnalni ukrepi (ukrepi, ki naj izravnajo varnostni primanjkljaj, ki nujno nastane ob ukinitvi mejne kontrole na notranjih mejah). Ti ukrepi se izvajajo na zunanjih mejah schengenskega območja članic, v notranjosti držav, skozi čezmejno policijsko sodelovanje, v okviru skupnega informacijskega sistema, imenovanega schengenski informacijski sistem (SIS), in skozi harmonizacijo zakonodaje držav članic.
 
Kaj je schengenski pravni red?
Schengenski pravni red je zbirka pravil, ki so bila sprejeta v okviru medvladne schengenske skupine in vključujejo: Schengenski sporazum iz leta 1985 in Konvencijo o izvajanju schengenskega sporazuma iz leta 1990, pristopne protokole, sklenjene z Italijo, Španijo, Portugalsko, Grčijo, Avstrijo, Dansko, Finsko in Švedsko, sporazum z Norveško in Islandijo, posebna sporazuma z Veliko Britanijo in Irsko, sklepe in izjave, ki so jih sprejeli schengenski organi. Schengenski pravni red (schengen acquis) je bil z Amsterdamsko pogodbo leta 1999 vključen v okvir pravnega reda EU in se od takrat naprej zelo hitro razvija. Večina določb je bila spremenjenih ali nadomeščenih z zakonodajnimi instrumenti Evropske skupnosti in Evropske unije. Celotna zbirka teh veljavnih določb se imenuje »schengenski pravni red«.

Schengenski pravni red vključuje vrsto podrobnih ukrepov, ki so kot protiutež odpravi notranjih mejnih kontrol namenjeni krepitvi varnosti na zunanjih mejah Evropske unije. Najpomembnejši tak ukrep je zahteva, da morajo države članice na svojih zunanjih mejah EU zagotoviti opravljanje ustreznih kontrol in učinkovit mejni nadzor. Ko oseba vstopi na schengensko območje, se lahko na njem nekaj časa prosto giblje. Zato je ključnega pomena, da so preverjanja in kontrole na zunanjih mejah EU dovolj stroge, da ustavijo nezakonito priseljevanje, tihotapljenje drog in druge nezakonite dejavnosti.

V primeru resne grožnje javnemu redu ali notranji varnosti lahko katera koli država članica izjemoma ponovno uvede nadzor meje na svojih notranjih mejah za določeno obdobje.

Katere države so vključene v schengensko območje?
Državam schengenskega območja (Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Grčija, Islandija, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Španija in Švedska) so se 21. decembra 2007 pridružile Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija. 
Ciper (članica EU od leta 2004) ter Bolgarija in Romunija (članici EU od leta 2007) se na vstop v schengensko območje še pripravljajo.
Irska in Velika Britanija sta državi članici EU, nista pa v schengenskem območju. V prihodnosti je predvideno njuno tesnejše policijsko in pravosodno sodelovanje s schengenskimi državami v kazenskih zadevah.
Za vključitev v schengensko območje, predvidoma konec leta 2008, se je odločila tudi Švica, ki bo imela enak pridruženi status kakor Norveška in Islandija, ki prav tako nista članici EU. Prav tako je za izvajanje schengenskega pravnega reda zainteresiran Lihtenštajn.
Del schengenskega območja bodo po izpolnitvi zahtevanih pogojev postale tudi prihodnje države članice EU. 

Katere so glavne posledice schengenske ureditve za državljane EU oziroma državljanov schengenskih držav?
Najbolj opazen vpliv schengenske ureditve na posameznike je v tem, da jim ob prehodu meje med dvema schengenskima državama članicama ni treba več pokazati potnega lista oz. osebne izkaznice. Vendar to ne pomeni, da je glede posedovanja potovalnega ali identifikacijskega dokumenta potovanje znotraj schengenskega območja izenačeno s potovanjem znotraj posamezne države članice. Schengenske države članice so namreč obdržale pravico, da na podlagi svoje nacionalne zakonodaje na svojem ozemlju preverjajo identiteto v sklopu policijskih nalog. Vsak državljan države Evropske unije, ki potuje v schengenskem območju, mora imeti pri sebi veljavno osebno izkaznico ali veljaven potni list, državljan tretje države pa veljaven potni list in dokaz, da se zakonito zadržuje v schengenskem območju (vizum ali dovoljenje za prebivanje).

Katere so glavne posledice schengenske ureditve za državljane tretjih držav?
Kot državljan tretje države lahko vstopite na ozemlje države članice, ki v celoti uporablja schengenske določbe, in potujete znotraj držav največ tri mesece, če izpolnjujete naslednje pogoje za vstop, določene v schengenskem pravnem redu, ki je zdaj vključen tudi v okvir EU:
• imate veljavno potno listino,
• imate vizum za kratkoročno prebivanje, če se ta zahteva,
• lahko utemeljeno pojasnite namen potovanja,
• imate zadostna sredstva za preživljanje v času nameravanega bivanja in za povratek v svojo izvorno državo in
• niste vpisani v schengenski informacijski sistem z ukrepom zavrnitve vstopa in ne predstavljate nevarnosti za javni red ali nacionalno varnost katere koli schengenske države.

Če želite na ozemlju države članice ostati več kakor tri mesece, še vedno potrebujete nacionalni vizum ali dovoljenje za prebivanje za daljši čas. V zvezi s tem posamezne države članice določijo lastne zahteve.

Leta 2001 je Svet Evropske unije sprejel uredbo, ki vsebuje seznam tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja držav članic imeti vizume za kratkoročno prebivanje, in tretjih držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve. Uredba je bila spremenjena in dopolnjena še leta 2003 in 2006.

Na podlagi schengenskega pravnega reda se lahko namesto vizuma enakovredno uporabljata dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdala schengenska država članica, in potna listina. Tako se državljanu tretje države, ki predloži potni list in veljavno dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdala schengenska država članica, dovoli vstop v drugo schengensko državo članico brez vizuma. To načelo enakovrednosti ne velja za dovoljenja za prebivanje, ki jih izdata Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irska, saj ti državi ne uporabljata teh določb schengenskega pravnega reda.

S schengenskim vizumom za državljane tretjih držav lahko vstopite in se prosto gibljete po celotnem schengenskem območju v času veljavnosti vizuma, saj so kontrole na notranjih mejah odpravljene.

Kje lahko državljani tretjih držav zaprosijo za vizum?
Če nameravate obiskati samo eno schengensko državo članico, morate za vizum zaprositi na veleposlaništvu ali konzulatu te države članice. Če nameravate obiskati več schengenskih držav, morate za vizum zaprositi na veleposlaništvu ali konzulatu države, ki je vaša glavna namembna država. Če nameravate obiskati več schengenskih držav, od katerih ni nobena vaša glavna namembna država, morate za vizum zaprositi na veleposlaništvu ali konzulatu države, ki je vaša prva točka vstopa oz. na veleposlaništvu ali konzulatu države, v kateri boste prebivali najdaljše obdobje.
Vse schengenske države članice izdajajo vizume pod enakimi pogoji, pri čemer upoštevajo interese drugih držav članic. Vizum, ki ga izda ena schengenska država članica, je veljaven tudi za druge države članice, kar koristi državljanom tretjih držav, ki želijo obiskati več kakor eno schengensko državo članico. V izjemnih primerih se obiskovalcem, ki ne izpolnjujejo skupnih pogojev za vstop, izda vizum z ozemeljsko omejeno veljavnostjo, t.j. je vizum, ki velja samo za schengensko državo članico, ki ga je izdala. Pri takih primerih gre za humanitarne razloge ali razloge, povezane z nacionalnimi interesi ali izpolnjevanjem mednarodnih obveznosti.
 
Kaj je schengenska varnostna politika?
Na zunanji meji EU se opravlja mejna kontrola v imenu vseh držav članic (temeljna mejna kontrola za državljane držav EU, Evropskega gospodarskega prostora, Švice in njihovih družinskih članov ter temeljita mejna kontrola za vse državljane tretjih držav).

Sistematično žigosanje potnih listov državljanov tretjih držav omogoča nadzor nad legalnostjo in dolžino bivanja državljanov tretjih držav na schengenskem območju. Če tujci ne izpolnjujejo pogojev za vstop v eno od držav članic, se jim obvezno prepove vstop na celotno schengensko območje, saj kontrol na notranjih mejah ni več. Odstop od mejne kontrole je možen samo izjemoma, pa še v teh primerih je treba dosledno žigosati potne liste državljanov tretjih držav.

Države članice so se obvezale, da bodo za to zagotovile ustrezno infrastrukturo na mejnih prehodih, ustrezno opremo in zadostno število dobro usposobljenih policistov, da ob doslednem izvajanju teh standardov ne bo prihajalo do zastojev in čakalnih dob na zunanjih mejah. Varovanje meja zunaj mejnih prehodov je treba organizirati in izvajati na tak način (z zadostnim številom policistov in opremo), da je tveganje za ilegalne migracije tako veliko, da odvrača od ilegalnega prehajanja meje. Za nadzor zunanjih meja veljajo enotni standardi, enaki za celotno zunanjo schengensko mejo (torej naj ne bi bilo razlik v nadzoru meja v različnih državah). Kriteriji in postopki so podrobno opredeljeni v Zakoniku o schengenskih mejah, Schengenskem praktičnem priročniku in drugih aktih.

Izravnalni ukrepi v notranjosti obsegajo pooblastila policije, da lahko kjer koli v notranjosti, torej tudi v obmejnem območju ob notranji meji, preverja, ali tujci izpolnjujejo pogoje za bivanje na ozemlju držav članic (kontrola, ki ni enakovredna mejni kontroli in ni sistematična), obveznost tujcev, da imajo pri sebi za prestop meje in bivanje potrebne dokumente, obveznost prijave oseb ob bivanju v vsaki državi članici (t. i. policijska prijava). V izjemnih primerih, če to terjajo interesi nacionalne varnosti, pa država članica za nujno potreben čas lahko ponovno uvede mejno kontrolo na notranjih mejah. 

Izredno pomemben je tudi sklop določil, ki urejajo čezmejno policijsko sodelovanje. Schengenska konvencija zelo podrobno ureja oblike čezmejnega policijskega sodelovanja po odpravi mejne kontrole, kot so čezmejno zasledovanje in čezmejno opazovanje storilcev kaznivih dejanj, izmenjavo informacij, napotitev uradnikov za zveze v druge države in poenostavitev postopka izročitve storilcev kaznivih dejanj. Schengenski pravni red določa okvirje za čezmejno sodelovanje, ki pa morajo biti konkretizirani v meddržavnih sporazumih. 
Kot osrednji izravnalni ukrep pa velja schengenski informacijski sistem. Gre za skupno elektronsko podprto bazo podatkov, v kateri so podatki o osebah, ki se iščejo zaradi odvzema prostosti zaradi izročitve, zavrnitve vstopa, izročitve skrbstvenemu organu, zaradi prikritega nadzora ipd. in podatki o predmetih – to so predvsem ukradena vozila, dokumenti, orožje in označeni denar, ki izvira iz kaznivih dejanj.

SCHENGEN IN SLOVENIJA

Kaj vstop v schengensko območje pomeni za Slovenijo?
Z vstopom Slovenije v schengensko območje je odpravljen mejni nadzor na mejah z Avstrijo, Italijo in Madžarsko, obenem pa je okrepljen nadzor na meji s Hrvaško, saj z vstopom v schengensko območje Slovenija varuje skupno schengensko zunanjo mejo.

To pomeni, da Slovenija v imenu držav članic schengenskega območja izvaja nadzor zunanje meje  na meji z Republiko Hrvaško. Nadzor vključuje mejno kontrolo na mejnih prehodih in varovanje meje na meji zunaj območja mejnih prehodov.

Poleg schengenskega nadzora se na zunanjih mejah EU  opravlja tudi fitosanitarni, carinski in inšpekcijski nadzor na posebej določenih nadzornih točkah. V Sloveniji je takšnih točk šest, tri na kopenski meji (mejni prehodi Gruškovje, Obrežje, Jelšane), ena železniška točka (mejni prehod Dobova) in nadalje še na Letališču Ljubljana in v Luki Koper.

Katere dokumente za prestop državne meje in bivanje v drugih državah potrebujemo?

Slovenski državljani:

Pogoji za prestop so enaki kot prej, razlika je samo v tem, da na notranjih mejah ni več mejne kontrole, ki jo je opravljala policija. Še vedno pa mora imeti vsak državljan EU za gibanje v državah EU veljavno osebno izkaznico ali potni list.

Z veljavno osebno izkaznico ali potnim listom lahko slovenski državljani vstopamo in prebivamo v vseh državah članicah EU, EGP (Islandija, Lihtenštajn, Norveška) in Švici. Z veljavno osebno izkaznico lahko vstopamo na podlagi dvostranskega sporazuma tudi v Hrvaško in na podlagi enostranske odločitve črnogorske vlade v Črno goro.  Za vse ostale države je še vedno potreben potni list.  

Državljani tretjih držav:

Državljani tretjih držav, ki imajo dovoljenje za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, lahko z veljavnim potnim listom prosto potujejo v druge države članice, vendar pod pogojem, da niso na seznamu oseb, ki jim je prepovedan vstop v državo potovanja. V drugi državi članici lahko prebivajo do tri mesece, po vstopu pa morajo prijaviti svoje prebivanje pri pristojnem organu v skladu z zakonodajo konkretne države. Morebitni ukrep prepovedi vstopa v državo, ki je ukrep izrekla, je nujno spoštovati, saj bi bili v nasprotnem primeru lahko obravnavani zaradi nedovoljenega vstopa v konkretno državo.

Dokumenti, ki jih potrebujejo državljani tretjih držav, so torej: veljaven potni list in veljaven vizum (kadar se ta zahteva) za bivanje na celotnem schengenskem območju do treh mesecev, veljaven potni list in nacionalni vizum ali dovoljenje za prebivanje, če potuje za daljše obdobje. Dovoljenje za prebivanje, ki ga je državljanu tretje države izdala schengenska država, skupaj s potnim listom omogoča vstop v drugo schengensko državo brez vizuma.

Hrvaški državljani  lahko v Italijo, na Madžarsko in v Slovenijo potujejo z osebno izkaznico skupaj s kartončkom, na katerem so naslednji podatki: ime, priimek in številka osebne izkaznice. Kartonček žigosajo ob vstopu in izstopu iz omenjenih držav. Za hrvaške državljane je prehajanje z osebnimi izkaznicami (s kartončki) dovoljeno le v omenjene tri države. Za  potovanje v druge države schengenskega območja  pa potrebujejo potni list, ki ga morajo predložiti že pri mejni kontroli na zunanji meji (ob vstopu v Slovenijo), da se vanj vtisne vstopni žig, saj bi bilo v nasprotnem primeru njihovo potovanje v druge države nezakonito.

Kako poteka mejna kontrola na zunanji schengenski meji?
Na zunanjih schengenskih mejah je nadzor oseb poostren. Prehajanje je možno le na mejnih prehodih in med delovnim časom. Za nezakonit prehod zunanjih meja zunaj teh mejnih prehodov in/ali izven delovnega časa so predvidene kazni. Kontrola zajema tudi prevozna sredstva in predmete v posesti oseb, ki prehajajo državno mejo.

Če je možno, mora država članica na večjih mejnih prehodih in letališčih zagotoviti ločene steze za državljane EU, EGP in Švice ter potnike iz tretjih držav.

Na zunanji meji se opravlja mejna kontrola v dveh stopnjah:

• Za državljane EU, EGP (Islandija, Lihtenštajn, Norveška) in Švice ter njihove družinske člane zadošča t. i. temeljna mejna kontrola, ki zajema preverjanje dokumenta za prestop državne meje in identitete potnika. Ti državljani za prestop meje potrebujejo le veljaven potni list ali osebno izkaznico (odvisno od države, kamor potujejo). Njihova pravica do potovanja se lahko izjemoma omeji samo zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja.

•Za vse državljane tretjih držav se opravlja t. i. temeljita mejna kontrola, ko policisti preverjajo, ali ti državljani izpolnjujejo pogoje za vstop. Pri tem uporabljajo schengenski informacijski sistem (SIS), iz katerega je razvidno, ali je zoper osebo, ki jo preverjajo, razpisan kakšen ukrep. Dokumente policist pregleda praviloma tako, da položi na optični čitalec potni list. Čitalec avtomatsko prebere podatke, ki se nato samodejno preverijo tako v nacionalnih bazah podatkov kot v SIS-u. Listine državljanov tretjih držav policisti sistematično žigosajo, kar omogoča nadzor nad zakonitostjo in dolžino njihovega bivanja na schengenskem območju.

Poleg morebitnih razpisanih ukrepov zoper osebo policisti preverjajo tudi druge pogoje za vstop: veljavnost potne listine in vizuma (če se ta zahteva), upravičenost namena potovanja in pogojev bivanja ter ali imajo zadostna sredstva za preživljanje in povratek v izvorno državo. Državljanu tretje države, ki teh pogojev ne izpolnjuje, se zavrne vstop na celotno schengensko območje.

Na schengenskem območju velja enotna vizumska politika. To pomeni, da lahko oseba z vizumom, ki ga izda ena schengenska država, potuje tudi v druge schengenske države. Schengenske države uporabljajo enoten obrazec vizumov, enotno listo tretjih držav, katerih državljani potrebujejo vizum, prav tako je usklajen postopek izdaje vizumov.

Pogoji za vstop in bivanje državljanov tretjih držav na območju “schengna” so prav tako usklajeni med državami v schengenskem prostoru (glede maksimalne dolžine bivanja na celotnem ozemlju držav članic, pravice do tranzita, obveznosti policijske prijave, obveznosti odstranitve tujcev, če ne izpolnjujejo pogojev za bivanje, kazni za nedovoljen prehod meje, še posebej za prevoznike, idr.).

Postopki na notranjih mejah

Temeljno načelo “schengna” je, da se oseb (torej ne glede na to, ali gre za državljane EU ali tretjih držav, ki so zakonito v schengenskem območju) pri prehajanju notranjih meja med državami članicami EU ne kontrolira. Notranje meje se lahko prehajajo na katerikoli točki. Seveda pa to ne pomeni, da lahko potujemo brez dokumentov. Policisti v državah članicah lahko še vedno preverjajo identiteto oz. skladno z nacionalno zakonodajo še naprej izvršujejo svoja pooblastila, tudi na obmejnih območjih. 

Obmejni promet

Pri prehajanju meje na mejnih prehodih za obmejni promet med Slovenijo in Hrvaško sicer ostajajo v veljavi enaka pravila, kot so veljala doslej v skladu s slovensko-hrvaškim sporazumom o obmejnem prometu in sodelovanju (Sops). Na 670 kilometrov dolgi kopenski meji je 22 prehodov za obmejni promet, namenjenih  obmejnim prebivalcem za prestop meje z dokumenti za obmejni promet.

Za prebivalce obmejnega območja torej še naprej veljajo določila Sops-a. Sporazum daje prebivalcem, med njimi tudi lastnikom nepremičnin in zemljišč na drugi strani meje, pravico do prehajanja meje na mejnih prehodih, vključno s prehodi za obmejni promet in drugih posebej določenih točkah izven mejnih prehodov. Kdo je upravičen do dokumentov za obmejni promet  v skladu z določili Sops-a, odločajo upravne enote, ki izdajajo prepustnice. Imetnikom prepustnic, ki imajo upravičen interes, da prestopajo mejo zunaj za to določenih mejnih prehodov ali zunaj uradno določenega časa, lahko upravna enota izda dovoljenje, v obmejno prepustnico oziroma kmetijski vložek pa jim vpiše mesta in čas prestopanja meje.

Točke, ki so jih lahko uporabljali domačini in kmetje z obdelovalno zemljo na drugi strani meje, smo morali zapreti, večinoma z zapornicami. Osebe, ki prehajajo mejo z obmejnimi prepustnicami in kmetijskimi vložki na mestih, ki so zaprta z zapornicami, za prehod meje potrebujejo posebne ključe. Upravne enote podeljujejo ključe tistim državljanom Republike Slovenije in Republike Hrvaške s prijavljenim stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki so upravičeni do prehoda meje na zaprtih cestnih komunikacijah. Policijske uprave pa podeljujejo ključe vsem osebam, ki so jim izdali dokumente hrvaški organi, to so osebe s stalnim prebivališčem na Hrvaškem. Policija je prav tako pristojna za vse prijave pogrešitev ključev.

Zakaj bodo zračne meje odpravljene kasneje?
Za to obstajajo zgolj tehnični razlogi. Mejna kontrola v letalskem prometu se praviloma ukinja takrat, ko se spreminja vozni red letenja letal (marca in oktobra).  Uveljavitev schengenskega režima na letališčih zahteva striktno ločevanje potnikov na notranjih schengenskih letih (kjer se mejna kontrola ne opravlja več) od ostalih potnikov v mednarodnem prometu (kjer se opravlja mejna kontrola ob prestopu zunanje schengenske meje). Zato je potrebno urediti in uskladiti vozne rede, parkiranje letal, transfer potnikov in prtljage idr. 

SCHENGENSKI INFORMACIJSKI SISTEM

Kaj je schengenski informacijski sistem (SIS)?
Schengenski informacijski sistem (SIS) je pomemben del schengenske zakonodaje, ki policiji, carini, upravnim enotam, organizacijam za registracijo vozil in konzularnim predstavništvom držav podpisnic omogoča dostop do podatkov o določenih posameznikih in predmetih 

SIS je sestavljen iz centralnega sistema (ki je lociran v Strassbourgu v Franciji), kjer so shranjeni vsi podatki, ki jih države vnašajo prek svojih nacionalnih sistemov in prek katerih izvajajo tudi poizvedovanja v skupni bazi podatkov. Pristojni organi so policija, ko opravlja mejno kontrolo in postopke s tujci, diplomatsko-konzularna predstavništva ob izdaji vizuma ter upravne enote v postopkih s tujci. Za podporo delovanja tega sistema imajo vse države urade SIRENE. Urad deluje neprekinjeno in je ključen za komunikacijo z drugimi državami članicami in vpisuje ukrepe, usmerja izvedbo ukrepov, skrbi za izmenjavo dodatnih informacij.

Kakšne podatke vsebuje Schengenski informacijski sistem in koliko jih je?
Kategorije podatkov, ki so zajete v schengenskem informacijskem sistemu, so podatki o:
- osebah, za katere se zaproša za prijetje zaradi izročitve (95. člen Schengenske konvencije),
- osebah, ki niso državljani držav članic, za katere je razpisana zavrnitev vstopa v Schengensko območje (96. člen Schengenske konvencije),
- pogrešanih osebah ali osebah, ki potrebujejo začasno policijsko zaščito, predvsem mladoletni (97. člen Schengenske konvencije),
- pričah oziroma osebah, ki se morajo v okviru kazenskega postopka zglasiti na sodišču ali jim je potrebno vročiti sodbo ali vabilo na prestajanje kazni (98. člen Schengenske konvencije),
- osebah za namene prikritega evidentiranja ali namenske kontrole (99. člen Schengenske konvencije),
- stvareh, ki se iščejo zaradi zasega ali za zagotovitev dokazov v kazenskih postopkih (100. člen Schengenske konvencije).

Če želimo mejno kontrolo na zunanjih mejah v imenu vseh držav članic opravljati uspešno, moramo imeti tudi dostop do podatkov drugih držav o osebah, katerim je prepovedan vstop na schengensko območje, katere se iščejo zaradi aretacije, izročitve, ki se pogrešajo, o ukradenih vozilih in dokumentih, denarju, orožju in tako naprej. V sistem vnašajo podatke vse države članice in dostop do tega sistema mora imeti tako policija pri mejni kontroli na zunanji meji kot veleposlaništva pri izdaji vizumov, upravne enote pri izdajanju dovoljenj za tujce ter upravne enote in pooblaščene organizacije pri registraciji vozil.

Kdo ima dostop in pravico do uporabe podatkov v SIS?
Pravico neposredne uporabe podatkov, ki so shranjeni v SIS, imajo izključno službe, ki so pristojne za:
- mejno kontrolo, v Sloveniji je to Policija (Ministrstvo za notranje zadeve),
- druga policijska in carinskopravna preverjanja v domovini ter za njihovo koordinacijo, kar daje pravico do uporabe policiji in carini.

Pravico do dostopa za kategorijo podatkov 96. člena Schengenske konvencije pa imajo še:
- službe, pristojne za dodeljevanje vizumov (slovenska diplomatsko konzularna predstavništva v tujini),
- centralni organi, pristojni za obdelavo prošnje za vizum (Ministrstvo za zunanje zadeve),
- službe, pristojne za dodeljevanje dokumentov o bivanju in izvajanje predpisov o tujcih (Ministrstvo za notranje zadeve, Upravne enote).

Pravico do dostopa do podatkov o ukradenih vozilih imajo tudi:
 službe, pristojne za registracijo vozil (Ministrstvo za notranje zadeve, Upravne enote, pooblaščene organizacije).

V katerem jeziku je pripravljen SIS in v katerem jeziku komunicirajo uslužbenci različnih držav, ki delajo v sklopu tega sistema?
Centralni schengenski informacijski sistem ni vezan na nacionalne jezike, ampak gre v bistvu za šifriran jezik (vsaka kategorija podatkov ima svojo šifro). Prek vmesnika se ta jezik »prevede« v nacionalne jezike, tako da dostop v nacionalne jezike poteka prek vmesnikov. Policist vstopa v informacijski sistem prek nacionalnih rešitev.

Ali imamo prebivalci pravico do vpogleda teh podatkov?
Pravica do vpogleda oziroma seznanitve z lastnimi osebnimi podatki je možnost, ki jo mora imeti vsakdo na voljo, če želi preveriti, kateri podatki o njem so shranjeni v določeni zbirki. To je temeljno načelo varstva osebnih podatkov, ki omogoča posamezniku izvajanje nadzora nad osebnimi podatki, ki jih o njem hranijo tretji.

Vsak posameznik ima v skladu s 109. členom Schengenske konvencije pravico do vpogleda v osebne podatke, ki se nanašajo nanj in so vneseni v SIS.

Zahtevo za vpogled in seznanitev z lastnimi osebnimi podatki v SIS lahko vsakdo vloži pri katerikoli državi na območju Schengna, saj so vse nacionalne zbirke SIS identične centralni zbirki v Strassbourgu. Pravica do vpogleda se tako nanaša na identične podatke ne glede na državo, pri kateri je vložena zahteva. Sam postopek teče po nacionalnem pravu tiste države, kjer je bila zahteva vložena in se zato v podrobnostih razlikuje med posameznimi državami. Postopek za uveljavljanje te pravice v Sloveniji podrobneje ureja slovenska zakonodaja v Zakonu o varstvo osebnih podatkov (30. in 31. člen) in Zakonu o informacijskem pooblaščencu.

Kako varen je SIS?
Temelj schengenskega informacijskega sistema je zasebna linija, zasebni vodnik pretoka informacij, ki so zakodirane. To so močno varovane linije. Podatkovne baze so zaščitene, vsaka država pa ima svojo nacionalno kopijo. Osrednja enota je v Strassbourgu in vsebuje evropsko repliko vseh podatkovnih baz iz državnih sistemov. Kontrolo izvajajo na centralni, evropski ravni.